»Mediacija je postopek po meri ljudi, pravica z nasmejanim obrazom, kjer stranke dobijo možnost povedati vse, kar jih teži, pa čeprav ni pravno pomembno.«

Lani septembra je minilo dvajset let, odkar je Okrožno sodišče v Ljubljani uvedlo mediacije. Žal se tega nihče ni uradno spomnil. Sprašujem se, ali sta bila kriva virus in epidemija ali kaj drugega. Leta 2008 je bila Slovenija prva izmed držav Evropske unije, ki je implementirala Direktivo o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (Direktiva 2008/52/ES). To je bila tudi edina direktiva, sprejeta v času prvega predsedovanja Slovenije Svetu EU. 

Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ) velja od 21. 6. 2008. Takoj naslednje leto smo dobili Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki je vpeljal mediacije na sodiščih prve in druge stopnje. Vsa sodišča so se odločila za izvajanje sodišču pridružene mediacije (5. člen ZARSS). Sodišče strankam ponudi možnost alternativnega reševanja sodnih sporov (ARS) v vsaki zadevi in v vsaki fazi postopka, razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno (15. člen ZARSS).  V družinskih sporih je za stranke mediacija brezplačna, v civilnih je brezplačna prve tri ure, medtem ko je v gospodarskih sporih plačljiva, honorarji pa so simbolični.

Prvih nekaj let so sodišča izvajala ZARSS dosledno in takrat je bilo s poravnavami z uspešno opravljeno mediacijo rešenih več kot dva tisoč zadev.[1] Sociologi pravijo, da je potrebnih vsaj deset let, da se nekaj novega usidra v zavest ljudi. Pri nas je mediacija postala ena od možnosti reševanja konfliktov v družbi. Na prvi stopnji vsaj v 20 % zadev, v katerih je mediacija ponujena, stranke podajo soglasje. Dobra polovica teh zadev je uspešno rešenih. 2 Statistični podatki so na voljo v rednih letnih poročilih sodišč. 

Še nedolgo nazaj smo bili pri izvajanju sodno pridružene mediacije najboljši med državami EU. Mnogi so nas vabili, da bi predstavili naš način dela. Potem se je pojavila kriza v financiranju programov in nekaj časa je bilo dodeljevanje sodnih spisov v mediacijo ustavljeno. Mediatorji smo v tem času mediirali pro bono, da smo zadeve zaključili in da ne bi stranke ostale brez mirnega načina reševanja sporov. Sedaj Ministrstvo za pravosodje že dve leti financira izvajanje sodno pridruženih mediacij iz sredstev EU

Zanimivo je brati analize zadovoljstva strank s postopkom mediacije: več kot 85 % strank je zadovoljnih (pa čeprav niso vsi dosegli sporazuma) in opisujejo številne prednosti postopka, kot sta hitrost in ekonomičnost, možnost sooblikovanja postopka in možnost povedati, kaj je njim pomembno. Med prednostmi omenjajo tudi, da se je odnos med strankami izboljšal.

Žal pa ni le finančna kriza dušila mediacije. Nekatera sodišča so le formalno »imela« mediacijo zaradi zahtev ZARSS, niso pa je izvajala. Ponekod je še danes tako. Od višjih sodišč le Višje sodišče v Ljubljani in delno v Mariboru izvajata mediacijo, ostala višja sodišča ne. Tudi nekatera sodišča prve stopnje mediacije ne ponudijo strankam, pa čeprav bi jo morala. S tem se strankam odrekajo njihove z zakonom zagotovljene pravice. Še posebej zaskrbljujoče je, da (bivši) partnerji in otroci v družinskih sporih ne morejo reševati svojega spora z mediacijo, pa čeprav ni mednarodnega akta s področja družine in pravic otrok, ki ne bi omenil, da je prav mediacija primeren način za reševanja teh sporov. Ponujanje mediacije zapovedujeta tudi Družinski zakonik in že omenjeni ZARSS. Vsak sodnik ve, kako pozitivno vpliva na otroke, če se starša v družinskem sporu dogovorita o vseh spornih zadevah. V mediaciji pa se pogosto dogovorita tudi o delitvi skupnega premoženja.

Zakaj vse to omenjati, ko pa je naslov prispevka epidemija COVID-19 in mediacija? Želim povedati,  kako sem bila presenečena,  da kljub virusu zanimanje za mediacijo pri strankah ni ugasnilo. Ko je sodstvo ustavilo delo zaradi epidemije, smo se pri našem sodišču odločili, da strankam še naprej ponujamo mediacijo, a s posebnih dopisom. Žal so nekatera sodišča zaradi epidemije ustavila izvajanje mediacije. Mislim, da bi morala najprej vprašati stranke, če želijo nadaljevati mediacijo in mediirati na daljavo. 

Mediacija ni sodni postopek, saj teče in traja prostovoljno. Ker zaradi sprejetih zaščitnih ukrepov in nevarnosti okužbe ni bilo varno delati v živo, smo strankam ponudili postopek na daljavo, kar pomeni po telefonu, elektronski pošti ali videokonferenci (s pomočjo aplikacij Zoom, MS Teams …). Odvetniki in stranke so na tak način dela pogosto pristali. 

Sama sem imela uspešno »Zoom« mediacijo in tudi izobraževanja naših mediatorjev potekajo s pomočjo te platforme. Kako je potekalo? Stranke sem poklicala, jih seznanila z omejenimi možnostmi dela zaradi ukrepov za preprečevanje okužbe in po prejemu soglasja, sem jim poslala navodila. Navodila so med drugim prepovedovala snemanje, določala način branja listin in dogovor o varovanju  zaupnosti (da so stranke same v prostoru, da ne snemajo itd.). Nato smo imeli skupno srečanje ali pa ločena srečanja. Stranke so se dogovorile za poravnavo po četrtem odstavku 307. člena ZPP: sodnik pošlje predlog poravnave in stranke ga vrnejo podpisanega. Prednost je bila ta, da smo se dogovorili za srečanje ob 18. uri, ko smo bili vsi doma in v miru. Srečanje je trajalo tri ure. Tudi odvetnika sta soglašala. Pomanjkljivost je, da na zaslonu ne vidimo celega telesa strank, a je obraz dovolj mogočno polje, kjer se vidi vsaka brazda čustev. Stranke so bile presenečene nad obrazom nasprotne stranke in to povedale, kar je prav tako pripomoglo k boljšim odnosom in delovnemu vzdušju med mediacijo

Trenutno je na Višjem sodišču v Ljubljani največji »problem«, da nimamo več sodnih zaostankov. Pa vseeno stranke še vedno dajejo soglasja in mediacije še tečejo. Tako je bilo v letu 2020 ponujenih 431 zadev v mediacijo, od tega je bilo podanih 39 soglasij, 18 zadev smo rešili s poravnavo, nekaj je bilo neuspešnih, nekaj zadev pa je še nedokončanih. Leta 2011 smo pri našem sodišču rešili 125 zadev v mediaciji, kar je bil več kot letni rezultat dela enega sodnika. Že vsa leta na pritožbeni stopnji okrog  10 % strank poda soglasje za mediacijo in polovica se jih nato tudi poravna.

Zakaj se stranke še vedno odločajo za mediacijo, če pa ni čakanja na odločitev o pritožbi? Razlogi so različni: stranke rešijo spor celovito, ceneje, rešijo več odprtih zadev, kjer (še) niso vložile tožb ali predlogov, ni izvršilnih postopkov, ker se lahko v mediaciji dogovorijo za zavarovanje plačil ipd.

Naj opišem tipičen primer na pritožbeni stopnji: v zapuščinskem postopku je spor o obsegu zapuščine in vlaganjih v hišo staršev. Višjemu sodišču je predložena pritožba zoper sklep o prekinitvi in napotitvi na pravdo. V postopku mediacije se dediči dogovorijo o obsegu zapuščine, o delitvi v naravi in celo o izplačilih, če je treba. Sodnik uvodoma ugotovi, kdo so dediči, ali gre za dedovanje na podlagi oporoke ali zakona in povzame dedni dogovor v sklep. Stranke prihranijo leta sodnih postopkov, stroške za plačilo odvetnikov, sodnih taks in izvedencev ter seveda čas in živce.

Vesela sem, da večina sodnic in sodnikov podpira mediacijo in daje strankam možnost, da se v svojem sporu dogovorijo. Pri strankah veliko velja beseda in vzpodbuda sodnice ali sodnika, naj poskusijo z mediacijo. Sodniki pa imamo več časa, da se posvetimo tistim zadevam, kjer dogovor med strankami ni možen. Mediacija je postopek po meri ljudi, pravica z nasmejanim obrazom, kjer stranke dobijo možnost povedati vse, kar jih teži, pa čeprav ni pravno pomembno. Vsak pravni spor ima ozadje, ki ga rišejo čustva in odnosi. V času epidemije, ko smo vsi v stresu, stranke pa še v hudih sporih, je mediacija kot obliž na hude rane. Nismo »medicinske sestre«, ki pomagajo ljudem; smo pa »dohtarji« za spore! Sodniki smo ponosni, ko vidimo, da so se stranke dogovorile, sodišče pa jim je to omogočilo.

Kaj narediti, da bi se ZARSS bolje izvajal? Najpomembneje je, da strankam damo možnost, da pridejo do svoje pravice dostopa do mediacije! Dostop do pravice ni samo dostop do sodišča – je tudi dostop do mirnega načina reševanja sporov.


[1] Po statističnih podatkih Ministrstva za pravosodje za leto 2012 je bilo v mediaciji  na sodiščih rešenih 2249 zadev. Žal ministrstvo ne objavlja več zbirne statistike za vsa sodišču. Namen tega prispevka pa ni obravnava statistike, ampak le spomniti sodnike, da je mediacija za stranke in za sodišča izjemno koristna. 2 V družinskih zadevah je uspeh celo 70 %.