Društvo mediatorjev Slovenije je 29. in 30. septembra 2026 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani z dvodnevno konferenco »Mediacija kot odgovor na izzive sodobnega časa: od alternative do nujne družbene kompetence« obeležilo dvajset let svojega delovanja. Konference se je udeležilo okoli 170 udeležencev iz pravosodja, akademske skupnosti, mediacije, zdravstva, gospodarstva in drugih strokovnih okolij.
Konferenca je bila priložnost za pogled na razvoj mediacije v Sloveniji, predvsem pa za razmislek o njeni prihodnosti. Mediacija je bila zato skozi dvodnevni program obravnavana bistveno širše od formalnega postopka reševanja posameznega spora. Prispevki so odpirali vprašanja o naravi konflikta, vlogi prava, dialoga in demokratičnih institucij, pomenu čustev in identitete, razmerjih moči ter o tem, ali lahko znanja in načela, ki jih uporabljamo v mediaciji, razumemo tudi kot širšo družbeno kompetenco.
Udeležence je uvodoma nagovoril predsednik Društva mediatorjev Slovenije Aleksander Jakobčič, ki je mirno reševanje sporov umestil v širši zgodovinski in družbeni kontekst. Konflikti so neizogiben del človeških odnosov in ljudje imamo različne interese, potrebe, vrednote in predstave o tem, kaj je pravično. Bistveno vprašanje zato ni, ali bodo konflikti obstajali, temveč kako se bomo z njimi sposobni soočati. Ob tem je poudaril, da človeštvo ni napredovalo zgolj zaradi tehnoloških, znanstvenih in drugih dosežkov, temveč predvsem zato, ker smo se bili sposobni povezovati, sodelovati in presegati razlike. Človeška zgodovina je sicer zgodovina številnih konfliktov, vendar je hkrati zgodovina razvoja pravil, institucij in načinov sodelovanja, s katerimi smo poskušali omogočiti skupno življenje tudi ljudem z različnimi interesi in pogledi in prav v takšen razvoj je mogoče umestiti tudi mediacijo. Društvo mediatorjev Slovenije je bilo ustanovljeno 5. septembra 2006 prav na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V dveh desetletjih je povezovalo mediatorje z različnih področij, razvijalo izobraževanja in strokovne standarde, organiziralo strokovna srečanja in konference, sodelovalo pri nastajanju strokovne literature ter si prizadevalo za razvoj kulture mirnega reševanja sporov. Dvajsetletnica zato ni bila namenjena samo pregledu prehojene poti, ampak predvsem vprašanju, kaj lahko mediacija ponudi družbi danes in v prihodnje.
Na to vprašanje se je navezal dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Miro Cerar, ki je mediacijo opredelil kot »civilizacijsko dobrino in vrednoto« ter jo povezal z vladavino prava in kulturo dialoga. Neodvisna in nepristranska sodišča so izraz vladavine prava, v kateri argument moči nadomešča moč argumenta. Mediacija pa ob tem odpira prostor, v katerem lahko sprte strani ob pomoči mediatorja same iščejo pot do mirne in sporazumne rešitve. Praktični razlogi za izbiro mediacije, kot so čas, stroški in negotovost sodnega postopka, so pomembni, vendar po Cerarjevem poudarku ne izčrpajo njenega pomena. Višja raven kulture odnosov se kaže tudi v iskreni pripravljenosti na dialog, poslušanje drugega, iskanje kompromisa in, kadar je potrebno, popravo krivice. Slovenija in svet zato po njegovih besedah potrebujeta čim več mediacijske kulture.
Zbrane je nagovoril tudi minister za pravosodje Mihael Zupančič, ki mediacije ni predstavil le kot načina reševanja posameznih sporov, temveč kot pomemben gradnik bolj povezane, varne in strpne družbe, še posebej v času polarizacije in zmanjševanja pripravljenosti na dialog. Poudaril je, da konflikt sam po sebi ni nujno uničujoč; uničujoč postane predvsem takrat, ko izgubimo orodja za njegovo konstruktivno obvladovanje. Med prednostmi mediacije je izpostavil aktivno vlogo strank pri oblikovanju rešitve, hitrost, stroškovno učinkovitost in zaupnost postopka ter možnost ohranjanja odnosov. Ob dvajsetletnici se je zahvalil vsem, ki so soustvarjali razvoj mirnega reševanja sporov, in posebej izpostavil delo mediatorjev, ki »vnašajo mir tja, kjer vlada negotovost, ter vračajo dostojanstvo in človeški stik tja, kjer so se vezi in dialog pretrgali«.
Osrednji strokovni del prvega dne se je nadaljeval z okroglo mizo »Mediacija in družba: mirno upravljanje konfliktov kot temelj kulture dialoga in sodobne družbe«, ki jo je moderiral Aleksander Jakobčič. V razpravi so sodelovali prof. dr. Svetlana Slapšak, dr. Janez Markeš, izr. prof. dr. Boris Vezjak in izr. prof. dr. Jernej Završnik.
Izhodišče razprave je bilo širše razumevanje mediacije torej ne samo kot formalnega postopka, v katerem tretja oseba pomaga udeležencem pri reševanju konkretnega spora, temveč tudi kot možnega načina razmišljanja o konfliktu, dialogu in sobivanju. Ali lahko sposobnosti, ki jih razvijamo v mediacijski sobi kot so poslušanje, preverjanje lastnih predpostavk, razumevanje različnih perspektiv, razlikovanje med pozicijami in interesi ter sposobnost ostati v dialogu kljub nestrinjanju, prenesemo tudi v širšo družbo? Pri tem razprava ni izhajala iz idealiziranega razumevanja dialoga. Vsak konflikt ni primeren za mediacijo, vsako razmerje ni enakopravno in vsakega nestrinjanja ni mogoče ali smiselno končati s kompromisom. Pravo, institucije in odgovornost za ravnanja zato ostajajo nepogrešljivi. Prav vprašanje, kaj lahko dialog doseže in kje so njegove meje, je z različnih perspektiv povezovalo razpravo vseh štirih gostov.
Prof. dr. Svetlana Slapšak je vprašanje mediacije umestila v antični svet ter skozi Homerjevega Odiseja pokazala, da je posredovanje med različnimi ljudmi, interesi in svetovi mnogo starejše od sodobne institucionalizirane mediacije. Odisej se znajde v vlogi posrednika med voditelji in vojaki, med Agamemnonom in Ahilom, med ljudmi in božanstvi, med različnimi kulturami, živimi in mrtvimi ter med različnimi identitetami. Toda Odisej ni nevtralni mediator v današnjem pomenu, ampak zainteresirani udeleženec, pogajalec, retorik in strateg in prav zato njegov lik odpira vprašanja o razmerju med posredovanjem in močjo.
Njegov Homerjev pridevek polytropos kaže na sposobnost prilagajanja različnim okoliščinam in sogovornikom. Za mediacijo je pri tem posebej pomembna misel, da mora posrednik razumeti več kot en »jezik«, tudi kadar vsi govorijo isti jezik. Iste besede, denimo pravičnost, čast, priznanje, odgovornost ali škoda, lahko različnim ljudem pomenijo zelo različne stvari. Mediacija se zato ne začne z odpravljanjem razlik, ampak z njihovim prepoznavanjem in razumevanjem. Z Odisejevo mêtis, praktično in prilagodljivo inteligenco, pa se pojavi tudi zahtevnejše vprašanje: kje se konča spretno posredovanje in začne manipulacija? Mediator ima procesno moč in sposobnost vplivanja na komunikacijo, zato je pomembno, kako to moč uporablja. Prof. Slapšakova je skozi Homerjeve zgodbe odprla tudi razmerje med »redom in pravičnostjo«. Vrnitev Hriseide denimo pokaže, da za rešitev konflikta ni nujno dovolj samo materialno nadomestilo. Škoda lahko zahteva priznanje in simbolno popravo, javna krivica pa tudi javno priznanje, toda ponovno vzpostavljeni red še ne pomeni nujno, da se je spremenilo tudi nepravično razmerje moči. Podobno zgodba o Tersitu opozarja, da je mogoče red vzpostaviti tudi tako, da se utiša šibkejši glas in posredovanje, ki ne upošteva razmerij moči, lahko zato nehote postane sredstvo obstoječe avtoritete. Tudi neuspešno posredovanje med Agamemnonom in Ahilom kaže omejitve materialnega kompromisa, saj velika ponudba nadomestila ne more nujno popraviti ponižanja ali prizadetega dostojanstva torej mediator ne more nadomestiti moralnega dejanja, ki ga ena stran pričakuje od druge. Iz Homerjevega sveta tako izhaja za sodobno mediacijo pomembno opozorilo: mir in sporazum sama po sebi nista edini merili uspeha. Pomembno je tudi, kakšen mir je bil dosežen, kateri glasovi so bili slišani in ali dogovor zgolj vzpostavlja red ali omogoča tudi pravičnejši odnos.
Dr. Janez Markeš je konflikt obravnaval skozi demokracijo, politično kulturo, javni prostor in medije. Demokratična družba ni družba brez konfliktov, ampak prav nasprotno, predpostavlja različnost interesov, vrednot in pogledov. Njena kakovost se zato ne meri z odsotnostjo nestrinjanja, ampak tudi s sposobnostjo, da konflikt ostane znotraj prostora legitimnega političnega in družbenega soočenja. Pomembna je tudi razlika med porazom in delegitimacijo nasprotnika. V demokraciji je mogoče izgubiti volitve, glasovanje ali javno razpravo, ne da bi zaradi tega izgubili legitimno mesto v skupnosti in problem nastane, ko cilj konflikta ni več soočenje z argumentom ali politična zmaga, ampak izključitev drugega kot legitimnega sogovornika. V tem kontekstu je bila pomembna tudi vloga medijev, saj mediji konfliktov ne samo opisujejo, ampak z izbiro tem, jezika, poudarkov in načinom predstavljanja sodelujejo pri oblikovanju javnega prostora in s tem tudi pri oblikovanju samih konfliktov.
Odpira se zato vprašanje, koliko konflikta demokratična družba pravzaprav potrebuje. Popolna odsotnost konflikta ni nujno znak zdrave skupnosti; lahko pomeni tudi odsotnost pluralnosti ali prostora za izražanje nestrinjanja. Naloga demokratične kulture zato ni odprava konflikta, temveč ohranjanje pogojev, v katerih nestrinjanje ne preraste v sovražnost in zanikanje legitimnosti drugega.
Izr. prof. dr. Boris Vezjak je mediacijo povezal s sokratskim dialogom, katerega cilj ni zmaga nad sogovornikom, temveč pripravljenost lastna prepričanja izpostaviti vprašanjem in sprejeti možnost, da so lahko nedosledna, šibka ali napačna. Pri tem je izpostavil sokratski elenchos, ki pomeni preverjanje trditev, njihovih predpostavk in posledic. Mediator sicer nima naloge zavračati stališč udeležencev, lahko pa s postavljanjem vprašanj omogoča njihovo preverjanje in razjasnjevanje. Posebej pomembno je razjasnjevanje pojmov, saj lahko udeleženca uporabljata isto besedo, denimo »pravičnost«, »spoštovanje« ali »odgovornost«, in sta prepričana, da govorita o isti stvari, čeprav ji pripisujeta različne pomene. Že razjasnitev takšnih razlik lahko pomembno spremeni način razumevanja konflikta. Prof. Vezjak je opozoril tudi na besedo aporia, ki opisuje položaj, v katerem dialog ne prinese dokončne rešitve, vendar pripelje do spoznanja, da začetne trditve niso bile dovolj trdne oziroma da nečesa še ne vemo.
Tudi takšno spoznanje je lahko pomemben dosežek, ker če uspešnost dialoga merimo izključno s soglasjem, lahko spregledamo premik, ki nastane, ko posameznik prvič podvomi o lastni gotovosti, bolje razume argument drugega ali prepozna možnost drugačne razlage. Sokratski pogled je zato tudi korektiv prehitremu iskanju sporazuma: doseženi kompromis sam po sebi še ni dokaz, da je rešitev racionalna, pravična ali moralno sprejemljiva.
Izr. prof. dr. Jernej Završnik, zdravnik in mediator, je konflikt osvetlil skozi izkušnjo zdravstvenega okolja, v katerem se prepletajo bolezen, negotovost, strokovna avtoriteta, različni položaji udeležencev in intenzivna čustva. Posebej je izpostavil strah pred boleznijo, bolečino, izgubo, negotovostjo ali prihodnostjo. Takšna čustva lahko močno vplivajo na odzive pacientov in njihovih svojcev, na sposobnost sprejemanja informacij in na način, kako razumejo ravnanje zdravstvenih delavcev. Zato poleg strokovnega znanja pomembno vlogo igrajo empatija, čustvena inteligenca ter sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugih.
Isti dogodek lahko različni ljudje doživijo in razumejo povsem drugače. Na naše odzivanje vplivajo prirojene značilnosti, vzgoja, okolje in življenjske izkušnje torej kar je za nekoga razmeroma nepomemben dogodek, lahko drugi doživlja kot globoko prizadetost. Razumevanje tega ne pomeni, da moramo sprejeti vsako razlago drugega kot pravilno. Pomeni pa pripravljenost priznati, da lahko isti dogodek vidimo iz različnih perspektiv in da pogled drugega najprej poskušamo razumeti, preden ga presodimo. Konflikt je normalen del življenja. Bistveno vprašanje zato ni, ali bomo imeli konflikte, ampak kako bomo z njimi ravnali.
Sklepne ugotovitve okrogle mize
Različne perspektive sodelujočih so se skozi razpravo postopoma povezale v širše vprašanje, ki ga je moderator Aleksander Jakobčič odpiral z vprašanji: kaj je pravzaprav potrebno, da lahko ljudje kljub različnim interesom, vrednotam, izkušnjam in pogledom ostanejo v odnosu oziroma skupnem družbenem prostoru? Razprava se je tako od vprašanja mediacije premaknila k temeljnemu problemu konstruktivnega upravljanja konfliktov v sodobni družbi.
Pokazalo se je, da konflikta ni smiselno razumeti zgolj kot odklon od normalnega stanja, ki ga je treba čim prej odpraviti. Konflikt je lahko posledica legitimnih razlik in zato tudi sestavni del odnosov ter pluralne družbe in ključno vprašanje je, kaj se z razliko zgodi v procesu konflikta: ali ostane predmet argumentacije in pogajanja ali pa druga stran postopoma preneha biti razumljena kot legitimni sogovornik. Prav tu se srečajo sicer zelo različni poudarki razprave. Moč vpliva na to, kdo lahko govori in kdo je slišan; jezik določa, kako razumemo lastni in tuji položaj; čustva in pretekle izkušnje vplivajo na to, kako isti dogodek doživljamo; kritični dialog pa zahteva pripravljenost preveriti tudi lastno razumevanje konflikta. Iz tega sledi, da konstruktivni dialog ni zgolj izmenjava argumentov, ampak zahteva določeno sposobnost živeti z negotovostjo in razliko, ne da bi morali drugo stran zaradi tega razvrednotiti ali izključiti.
Pomemben rezultat razprave je bilo tudi razlikovanje med sporazumom in kakovostjo procesa. Sporazum je lahko pomemben cilj mediacije, vendar sam po sebi še ne pove, ali so bila upoštevana razmerja moči, ali so bili slišani tudi šibkejši glasovi, ali je bilo prizadeto dostojanstvo prepoznano in ali so udeleženci bolje razumeli konflikt. Včasih je pomemben premik že zmanjšanje gotovosti v lastno razlago, sposobnost videti položaj z druge perspektive ali ponovno priznanje drugega kot legitimnega sogovornika.
Iz vprašanj, okoli katerih je moderator gradil razpravo, se je zato izoblikoval tudi nekoliko širši pogled na mediacijo. Njene družbene vrednosti ni treba iskati samo v prenosu mediacijskega postopka na vedno nova področja, temveč tudi v prenosu nekaterih njegovih temeljnih kompetenc: poslušanja, postavljanja vprašanj, preverjanja predpostavk, prepoznavanja čustev in razmerij moči ter sposobnosti ohranjanja dialoga ob nestrinjanju.
Moderator je ob zaključku te poudarke povezal z izhodiščno tezo konference: mediacija je lahko več kot metoda za doseganje sporazumov. Znanja, na katerih temeljijo na primer aktivno poslušanje, sposobnost postavljanja vprašanj, preverjanje lastnih predpostavk, razumevanje različnih perspektiv, prepoznavanje čustev in razmerij moči ter ohranjanje dialoga tudi ob nestrinjanju, so pomembna za delovanje odnosov, institucij in demokratične družbe nasploh.
Iz razprave zato ni izšel sklep, da je mogoče vsak konflikt rešiti z dialogom ali mediacijo. Nasprotno, prav različni pogledi sodelujočih so opozorili na meje dialoga, neenakost razmerij in možnost nepravičnega kompromisa. Osrednji sklep je bil zahtevnejši: zrela družba ni družba brez konfliktov, temveč družba, ki je sposobna z razlikami in konflikti ravnati tako, da ti ne uničijo možnosti skupnega življenja. V tem smislu se je okrogla miza neposredno vrnila k naslovu konference. Če mediacijo razumemo tudi kot skupek sposobnosti za konstruktivno soočanje z razlikami, potem njen pomen presega mediacijsko sobo. Mirno upravljanje konfliktov postaja ena od kompetenc, ki jih sodobna pluralna družba potrebuje za svoje delovanje.
Popoldanski del prvega dne sta s praktično delavnico »Od raziskovanja do pogajanj: kako ustvariti prehod k iskanju rešitev« nadaljevala Simona Frumen in Rudi Tavčar.
Delavnica je bila posvečena enemu ključnih trenutkov mediacijskega postopka: prehodu iz raziskovanja konflikta v oblikovanje pogajalske agende, iskanje možnosti in pogajanja. Mediator mora informacije, pridobljene v fazi raziskovanja, povezati in strukturirati, razlikovati med izraženimi pozicijami ter interesi in potrebami, ki se skrivajo za njimi, ter prepoznati morebitne skupne ali združljive interese. Iz tega postopoma nastane pogajalska agenda torej vprašanja, o katerih se morata strani pogovarjati, če želita priti do rešitve.
Pomembna mediatorska veščina je tudi presoja trenutka, ko je bilo raziskovanja dovolj. Mediacija ne more ostati samo pri analizi tega, kaj se je zgodilo v preteklosti. V določenem trenutku je treba ustvariti prehod od razumevanja preteklega konflikta k vprašanju, kaj je mogoče storiti v prihodnosti.
Drugi konferenčni dan se je začel z okroglo mizo »Sodišču pridružena mediacija, pomen, izzivi in prihodnost«, ki jo je moderirala mag. Gordana Ristin, podpredsednica Društva mediatorjev Slovenije. Sodelovali so prof. dr. Marjeta Terčelj Zorman, mag. Valerija Jelen Kosi, ter Gregor Špajzer.
Okrogla miza je ponudila priložnost za pogled na približno četrt stoletja sodišču pridružene mediacije v Sloveniji. Mag. Gordana Ristin je uvodoma umestila njen razvoj v širšo zgodbo slovenskega mediacijskega prostora ter spomnila na tesno povezanost prvih programov sodne mediacije z nastajanjem strokovne skupnosti mediatorjev in poznejšo ustanovitvijo Društva mediatorjev Slovenije.
Dolgoletno izvajanje programov danes omogoča tudi oceno njihovega razvoja skozi statistične podatke. Mag. Valerija Jelen Kosi je predstavila gibanje števila zadev, v katerih je bila mediacija ponujena, podanih soglasij in doseženih sporazumov. Kljub posameznim nihanjem, na katera so vplivale tudi izredne okoliščine, kot sta epidemija covida-19 in pomanjkanje sredstev, se je obseg izvajanja v daljšem obdobju razmeroma ustalil. Po podatkih, predstavljenih na okrogli mizi, se s sporazumom zaključi približno polovica mediacij na prvi stopnji, računano glede na podana soglasja, na drugi stopnji pa je delež uspešnih mediacij približno 45-odstoten.
Da mediacija ni pomembna zgolj na prvi stopnji sodnega postopka, je pokazal Gregor Špajzer, ki je predstavil izkušnje z njenim izvajanjem na pritožbeni stopnji. Posebna vrednost mediacijskega postopka se lahko pokaže predvsem takrat, ko konflikt med strankami presega pravno vprašanje, o katerem mora odločiti sodišče. V zapuščinskih in drugih premoženjskih sporih je konkretna pravda lahko le eden od izrazov širšega in pogosto dolgotrajnega razmerja med strankami. Medtem ko je sodno odločanje vezano na predmet postopka in postavljene zahtevke, lahko mediacija ob soglasju udeležencev odpre prostor za celovitejšo ureditev medsebojnih razmerij. Dodana vrednost mediacije zato ni nujno samo v končanju konkretne pravde, ampak tudi v možnosti, da stranke uredijo vprašanja, ki bi sicer lahko postala predmet novih sporov.
Povsem drugačen pogled na pomen mediacije je ponudila prof. dr. Marjeta Terčelj Zorman, ki je spregovorila o svoji neposredni izkušnji okoljevarstvene mediacije v primeru Tenetiše. Primer je bil zaznamovan z izrazitim nezaupanjem lokalnega okolja. Približno 300 krajanov se je soočalo s strahom, da bodo njihovi interesi podrejeni načrtom, povezanim z regionalnim ravnanjem z odpadki. Tudi sama je v postopek vstopila brez predhodne izkušnje z mediacijo in z nezaupanjem do mediatorjev. Prav razvoj procesa pa je postopoma spreminjal odnos udeležencev do mediacije. Bistveno je bilo, da so dobili možnost izraziti svoje skrbi, interese in pričakovanja ter izkusili, da so ti v postopku tudi dejansko slišani, saj zaupanje tako ni bilo izhodišče mediacije, ampak se je gradilo med njenim potekom.
Izkušnja Tenetiš zato odpira pomembnejše vprašanje od samega uspeha konkretnega postopka. Od udeležencev v konfliktu ni mogoče vedno pričakovati, da bodo že na začetku zaupali procesu, mediatorju ali drugi strani. Še posebej v sporih, ki vključujejo močna čustva, občutek ogroženosti ali izrazita razmerja moči, je lahko ena prvih nalog mediatorja prav vzpostavljanje pogojev, v katerih dialog šele postane mogoč. Možnost, da posameznik predstavi svojo perspektivo in dobi izkušnjo, da je bila ta slišana, zato ni zgolj ena od komunikacijskih tehnik mediacije. Lahko je pomemben del postopnega prehoda od nezaupanja in obrambne drže k pripravljenosti na sodelovanje.
V tem pogledu so se različne izkušnje, predstavljene na okrogli mizi, pravzaprav povezale v skupno vprašanje: ni dovolj, da možnost mediacije v sistemu formalno obstaja, ampak je pomembno tudi, ali stranke do nje dejansko pridejo, kako jim je predstavljena in kakšen proces jih pričaka, ko vanjo vstopijo.
Pomemben del okrogle mize je bil namenjen tudi empirični analizi učinkov sodišču pridružene mediacije. Raziskava Petra Grajžla, Jake Cepca in Barbare Mörec, Does court-annexed mediation facilitate case disposition? Evidence from civil and commercial lawsuits, objavljena v reviji International Review of Law & Economics[1], omogoča, da o učinkih mediacije ne govorimo samo na podlagi posameznih izkušenj, ampak tudi na podlagi obsežne empirične analize slovenskih sodnih zadev.
Raziskovalci so analizirali skoraj 380.000 civilnih in gospodarskih sporov, rešenih na slovenskih prvostopenjskih sodiščih med letoma 2009 in 2023. Rezultati kažejo, da je izvedba sodišču pridružene mediacije v povprečju povezana z 12-odstotnim skrajšanjem trajanja sodne zadeve, kar glede na povprečje analiziranega vzorca pomeni približno 42 dni. Še izrazitejši je vpliv na sporazumno rešitev: mediacija poveča verjetnost poravnave za približno 25 do 32 odstotnih točk, odvisno od uporabljene opredelitve poravnave.
Zmanjšanje trajanja je bilo ugotovljeno med drugim pri gospodarskih sporih, zadevah s področja intelektualne lastnine, odškodninskih in izvršilnih zadevah. Pri odškodninskih sporih je bil ocenjeni učinek posebej izrazit: trajanje zadev z izvedeno mediacijo je bilo krajše za približno 25 odstotkov oziroma 132 dni. Po drugi strani pri zadevah s petimi ali več strankami raziskovalci niso ugotovili statistično zaznavnega vpliva mediacije na trajanje postopka. To je pomembno opozorilo, da mediacija ni enako učinkovita v vseh procesnih okoliščinah ter da je pri presoji njene primernosti treba upoštevati značilnosti konkretnega spora.
Pri verjetnosti poravnave je slika še izrazitejša, saj raziskovalci ugotavljajo pozitiven učinek mediacije v vseh analiziranih skupinah, posebej pa pri sporih majhne vrednosti, gospodarskih in izvršilnih zadevah ter v primerih, ko stranke niso imele odvetniškega zastopanja. Ena najzanimivejših sistemskih ugotovitev raziskave pa se ne nanaša neposredno na mediatorje ali stranke. Analiza je pokazala, da je identiteta razpravljajočega sodnika najpomembnejši dejavnik pri pojasnjevanju, ali bo mediacija ponujena in izvedena. Ugotovitev je pomembna za razpravo o dejanskem dostopu do mediacije. Če je verjetnost, da bo posamezna zadeva prišla v mediacijo, v pomembni meri povezana s tem, kateremu sodniku je dodeljena, formalna možnost uporabe mediacije sama po sebi še ne zagotavlja enakega dejanskega dostopa do nje.
Raziskava tako prinaša dve pomembni sporočili. Prvič, sodišču pridružena mediacija lahko merljivo skrajša trajanje določenih vrst sodnih zadev in pomembno poveča verjetnost sporazumnega zaključka. Drugič, njen potencial je mogoče izkoristiti samo, če so primerne zadeve v mediacijo tudi dejansko napotene. Raziskava hkrati ugotavlja, da se mediacija kljub vzpostavljenemu sistemu uporablja razmeroma redko. Ob rezultatih raziskave se zato zastavlja pomembno vprašanje: če imamo empirične dokaze o pozitivnih učinkih mediacije, ali njen potencial v slovenskem pravosodju dovolj izkoriščamo?
Sklepne ugotovitve okrogle mize
Prav prihodnosti je bil namenjen zaključni del okrogle mize. Sodelujoči so podprli nadaljnje izvajanje sodišču pridružene mediacije, hkrati pa opozorili na več področij, kjer so mogoče oziroma potrebne izboljšave. Eno od osrednjih vprašanj je bilo dosledno ponujanje mediacije. Čeprav zakonodaja že določa okvir njenega ponujanja, je bilo opozorjeno, da izvajanje ni povsod enako. V povezavi z ugotovitvijo empirične raziskave o pomenu identitete sodnika postane to vprašanje še posebej relevantno. Mag. Gordana Ristin je poudarila potrebo po izboljševanju izobraževanj mediatorjev in ustreznejšem vrednotenju njihovega dela. Zavzela se je tudi za možnost uvedbe obveznega prvega srečanja strank z mediatorjem oziroma vsaj obveznega informativnega srečanja. Ob tem bi moralo ostati jasno temeljno načelo prostovoljnosti: obvezna bi bila seznanitev oziroma prvo srečanje, odločitev o nadaljnjem sodelovanju v mediaciji pa bi ostala v rokah strank. Mag. Valerija Jelen Kosi je kot prednostno izpostavila dosledno izvajanje že obstoječe zakonodaje. Pri morebitnem obveznem prvem srečanju je opozorila tudi na praktične omejitve, predvsem na kadrovske zmogljivosti sodišč in vprašanje zagotavljanja kakovostne izvedbe. Prof. dr. Marjeta Terčelj Zorman je poudarila pomen doslednega seznanjanja strank z možnostjo mediacije. Njena lastna izkušnja iz Tenetiš pri tem ponuja zanimivo perspektivo: človek, ki mediacije ne pozna in z njo nima izkušenj, težko vnaprej presodi njeno vrednost. Pomembno zato ni le, ali je mediacija ponujena, temveč tudi, kako je možnost mediacije strankam predstavljena.
Okrogla miza je tako povezala tri pomembne ravni: približno petindvajset let praktičnih izkušenj s sodišču pridruženo mediacijo, nove empirične dokaze o njenih učinkih ter vprašanje, kako sistem razvijati tako, da bo mediacija dostopna in kakovostna tudi v prihodnje. Ob zaključku so se sodelujoči spomnili tudi pozdravnega govora nekdanjega predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška, ki ga je poslal ob ustanovitvi Društva mediatorjev Slovenije. Alternativno reševanje sporov je takrat razumel kot odgovor na neučinkovitost, togost, dolgotrajnost in odtujenost formalnega reševanja sporov ter kot približevanje prava človeku, ki ga potrebuje. Dvajset let pozneje ostaja njegovo vprašanje o odnosu med formalnim pravom in človekom, ki potrebuje rešitev svojega spora, presenetljivo aktualno.
V nadaljevanju drugega dne je dr. Polona Matjan Štuhec v predavanju »Zakaj ljudje vztrajajo v konfliktu? Psihologija konflikta z vidika razvojne analitične psihoterapije« odprla psihološko razsežnost konflikta. Ljudje lahko v konfliktu vztrajajo tudi takrat, ko jim ta povzroča očitno škodo. Eden od razlogov je, da predmet, o katerem se formalno prepirajo ali pogajajo, ni nujno enak tistemu, kar posameznik v konfliktu psihološko varuje. Za zahtevo po denarju, opravičilu, določenem ravnanju ali priznanju pravice se lahko skrivajo vprašanja dostojanstva, identitete, pripadnosti, avtonomije, pravičnosti ali občutka lastne vrednosti. Če predlagana rešitev ne odgovori na tisto, kar posameznik dejansko doživlja kot ogroženo, tudi objektivno ugodnejša ponudba morda ne bo omogočila zaključka konflikta. Pomemben pojem je mentalizacija, to je sposobnost razumeti drugega kot ločen subjekt z lastnim notranjim svetom ter se hkrati zavedati, da so naše razlage njegovih namenov samo domneve, ki jih je mogoče preverjati. Konflikt lahko to sposobnost bistveno zmanjša. Radovednost o tem, kaj se dogaja pri drugem, nadomesti gotovost: »Vem, zakaj to počne.« Ko takšna gotovost postane prevladujoča, je prostor za drugačno interpretacijo dogodkov vse manjši.
Na psihološko razumevanje konflikta se je navezalo drugo predavanje dr. Polone Matjan Štuhec »Mediator ne rešuje konfliktov. Kaj pravzaprav omogoča uspešno mediacijo?« Osrednja misel je bila, da mediator ni oseba, ki najde rešitev namesto udeležencev. Odločitev in odgovornost zanjo ostajata njihovi. Mediatorjeva naloga je predvsem ustvarjati in vzdrževati psihološki prostor, v katerem lahko ljudje ponovno poslušajo, razmišljajo, upoštevajo različne perspektive in iščejo možne rešitve torej je sporazum rezultat procesa in ne prva naloga mediatorja. Če se posameznik počuti močno ogroženega, težko sprejema nove informacije, argumente in perspektivo drugega. Mediator lahko s tempom in strukturo postopka, zaporedjem obravnavanih vprašanj, možnostjo biti slišan ter uravnavanjem stopnje eskalacije pomaga zmanjševati psihološko obremenitev procesa. Cilj ni ustvariti prostora brez napetosti, saj konflikt že po svoji naravi vključuje napetost. Cilj je ustvariti prostor, ki je dovolj varen, da konflikt ponovno postane nekaj, o čemer je mogoče razmišljati. Pomembna je tudi mentalizirajoča drža: premik od gotovosti »vem, zakaj to počne« k radovednosti in vprašanju, ali obstaja tudi druga razlaga.
Prav tako validacija človekove izkušnje ne pomeni nujno strinjanja z njegovo interpretacijo dogodkov ali s pripisovanjem odgovornosti. Človekovo doživljanje lahko prepoznamo in vzamemo resno, ne da bi s tem sprejeli vse njegove sklepe. Pomembna je tudi reflektivnost mediatorja samega. Konflikt lahko zajame tudi njega in prav zato mora znati razlikovati med tem, kar se dogaja med udeleženci, procesom, ki ga vodi, in lastnimi čustvenimi odzivi.
Konferenca je bila tudi priložnost za zahvalo posameznicam in posameznikom, ki so v preteklih dveh desetletjih pomembno prispevali k razvoju mediacije, strokovne skupnosti in Društva mediatorjev Slovenije. Ob zaključku drugega dne je društvo podelilo priznanja za strokovni, organizacijski, izobraževalni in prostovoljni prispevek. Priznanja so bila simbolna, zahvala pa konkretna torej za znanje, čas, energijo in delo, ki so jih posamezniki skozi leta namenili razvoju mediacije in društva. Dvajset let Društva mediatorjev Slovenije namreč ni samo zgodovina projektov, izobraževanj, konferenc, publikacij in drugih dosežkov. Predvsem je zgodovina ljudi, vseh članov in članic, ki so to zgodbo soustvarjali. Razvoj mediacije v Sloveniji je rezultat dela mediatorjev, prostovoljcev, trenerjev, sodnikov, odvetnikov, akademikov, izobraževalcev in številnih drugih posameznikov, ki so vsak na svojem področju prispevali k razvoju kulture mirnega reševanja sporov. Slavnostni del je spremljal tudi glasbeni program skupine Propertea, konferenca pa se je zaključila z druženjem udeležencev.
Sklep
Dvodnevna konferenca je skozi zelo različne strokovne perspektive pokazala, kako široko je danes mogoče razumeti mediacijo. Pravni pogled jo je povezal z vladavino prava in učinkovitim reševanjem sporov. Empirična analiza sodišču pridružene mediacije je pokazala, da je mogoče njene učinke meriti tudi v trajanju sodnih zadev in verjetnosti njihovega sporazumnega zaključka. Antropološki in humanistični pogled sta odprla vprašanja moči, jezika, dostojanstva in pravičnosti. Razmislek o demokraciji je izpostavil pomen legitimnega nestrinjanja. Sokratski dialog je opozoril na vrednost preverjanja lastnih prepričanj in na to, da sporazum ni nujno edino merilo uspeha. Zdravstvena in psihološka perspektiva pa sta pokazali, kako globoko konflikt zaznamujejo strah, čustva, identiteta in človekovo doživljanje lastnega položaja.
Skupna ugotovitev teh pogledov je lahko, da konflikta ni smiselno razumeti samo kot motnjo, ki jo je treba čim hitreje odstraniti. Konflikt je pogosto izraz dejanske različnosti interesov, potreb, vrednot, izkušenj in pogledov in konstruktivno ravnanje z njim zato ne pomeni, da moramo razlike odpraviti ali da moramo vedno doseči soglasje, ampak pomeni predvsem sposobnost poslušati, razumeti, preverjati lastne predpostavke, prepoznati perspektivo drugega in iskati načine, kako lahko različnost obstaja, ne da bi nujno prerasla v sovražnost.
V zaključnem nagovoru je predsednik DMS Aleksander Jakobčič poudaril, da človeštvo ni napredovalo samo zato, ker je razvijalo nova orodja, tehnologije in znanje. Napredovalo je tudi zato, ker se je vedno znova učilo sodelovati, oblikovati skupnosti in kljub razlikam iskati načine sobivanja. Mediacija pri tem ne more in ne sme nadomestiti prava, sodišč, demokratičnih institucij ali odgovornosti posameznika. Lahko pa ponudi znanja in načela, ki so pomembna tudi daleč zunaj formalnega mediacijskega postopka. In to so: sposobnost poslušati človeka, s katerim se ne strinjamo, sposobnost razlikovati med razumevanjem in strinjanjem, sposobnost prepoznati interese in potrebe za izraženimi zahtevami, sposobnost preveriti tudi lastne predpostavke in sposobnost iskati prostor za sodelovanje tudi takrat, ko razlik ni mogoče odpraviti. Prav v tem je mogoče razumeti pot, ki jo je želel poudariti naslov konference Društva mediatorjev Slovenije: »od alternative do nujne družbene kompetence«. V svetu, v katerem konfliktov verjetno ne bo manj, postaja sposobnost njihovega mirnega, odgovornega in konstruktivnega upravljanja vse pomembnejši del našega skupnega življenja.
Utrinki s konference
[1] Peter Grajzl, Jaka Cepec in Barbara Mörec, »Does court-annexed mediation facilitate case disposition? Evidence from civil and commercial lawsuits«, International Review of Law & Economics, 85 (2026).