Prvotno objavljeno v reviji Pravnik, 142 (2025) 7-8, spletna povezava revija Pravnik.
Ob devetnajsti obletnici delovanja Društva mediatorjev Slovenije (DMS) smo skupaj z Društvom mediatorjev Hrvaške (HUM) 23. septembra 2025 v Ljubljani organizirali konferenco, na kateri smo obravnavali trenutno stanje mediacije in izzive, s katerimi se srečuje. Predsednik DMS Aleksander Jakobčič je v uvodnem nagovoru poudaril pomen mirnega reševanja sporov tako v družbi kot tudi v pravu. Pravne norme, standardi in načela lahko dosežejo svoj namen le v družbi, ki temelji na spoštovanju, odgovornosti in aktivnem sodelovanju posameznikov. V takem okolju imajo postopki mirnega reševanja sporov posebno vrednost in pomen. Jakobčič je v nadaljevanju poudaril tudi vlogo Društva mediatorjev Slovenije, ki danes združuje skoraj 400 članov različnih poklicnih profilov ter kot nevladna organizacija na področju pravosodja vse bolj utrjuje svoj položaj in doseg v družbi.
Predsednik HUM dr. Srdjan Šimac je poudaril pomen dialoga ter dejal, da je prihodnost lahko boljša, če v njej več prostora namenimo postopkom mirnega reševanja sporov. Posebej je opozoril na pomen regionalnega sodelovanja pri razvoju mediacije ter potrebo po ohranjanju tradicionalnih srečanj, ki krepijo povezovanje in izmenjavo izkušenj.
Konferenca je bila razdeljena na dve okrogli mizi in dve delavnici. Prvo okroglo mizo je vodila mag. Valerija Jelen Kosi, ki je obravnavala vprašanje obvezne mediacije oziroma obveznega prvega (informativnega) srečanja. Na okrogli mizi so sodelovali še mag. Gordana Ristin, dr. Srdjan Šimac in Aleksander Jakobčič.
Mag. Ristin je izrazila podporo obveznemu prvemu sestanku, na katerem se stranke vsaj seznanijo s postopkom mediacije, vendar le pod pogojem, da to izvajajo strokovno usposobljeni mediatorji in da se postopek ne prelevi v birokratsko formalnost. V nasprotnem primeru bi to lahko pomenilo konec mediacije v Sloveniji. Zato je pomembno, da se sprememb lotimo pravilno in preudarno – toda spremembe so potrebne. Dr. Šimac je predstavil prakso na Hrvaškem, kjer trenutno nastajajo mediacijski centri, ki bodo ponujali mediacijo, in prav tako poudaril svojo podporo obveznemu prvemu srečanju. Udeleženci okrogle mize so predstavili tudi relevantne statistične podatke iz Italije in Turčije.
Leta 2012 je Turčija uvedla postopek prostovoljne mediacije, ki mu je leta 2018 sledila uvedba obvezne mediacije. Praksa mediacije v turški jurisdikciji se hitro širi: število mediatorjev hitro narašča, spori, ki sodijo v okvir obvezne mediacije, pa so pogosti. Sedmi sodni sveženj iz leta 2023 je prinesel pomembne spremembe pri izvajanju obvezne mediacije. Čeprav je turška družba močno nagnjena k reševanju sporov prek sodnih postopkov, je kultura pogajanj od uvedbe obvezne mediacije postala razširjena.
Italijansko pravo sledi tako imenovanemu modelu mediacije z možnostjo izstopa (angl. opt-out).[1] Z drugimi besedami: pri določenih kategorijah sporov je za stranke mediacijsko srečanje obvezno, po njem pa se lahko brez negativnih posledic odločijo za izstop iz mediacijskega postopka in začnejo sodni postopek. Reforma iz leta 2024 k Zakonodajnemu odloku št. 28/2010 je uvedla jasnejša pravila glede mediacije v Italiji. Razlikuje med telematsko mediacijo (it. mediazione telematica), ki zahteva popolno digitalizacijo s soglasjem vseh strank in preverjanjem s strani mediatorja, ter mediacijo na daljavo (it. mediazione da remoto), kjer se lahko stranke udeležijo prek videopovezave, vendar morajo dokumente podpisati v fizični obliki, če ne uporabijo digitalnih podpisov. Pooblastilo za sodelovanje na mediacijskih srečanjih je zdaj preprostejše: zadostuje neoverjen podpis, razen za sporazume, ki zahtevajo vpis po 2643. členu Civilnega zakonika, kjer je še vedno potrebna uradna overitev. Povprečno trajanje mediacije se je podaljšalo s treh na šest mesecev, z možnostjo trimesečnih podaljšanj na podlagi pisnega dogovora. Roki se ne prekinejo med sodnimi počitnicami, pri sodno odrejeni mediaciji pa je dovoljen le en trimesečni podaljšek. Sodniki lahko zdaj napotijo stranke v mediacijo do zadnje obravnave, ne le do sklepnih navedb. Če vse stranke niso zastopane po odvetnikih, mora biti sporazum potrjen pri predsedniku sodišča, kjer ima sedež mediacijski organ. Nova pravila o trajanju veljajo retroaktivno za postopke, ki so še trajali 25. januarja 2025, druge spremembe pa le za postopke, začete po tem datumu. Reforma na splošno poenostavlja postopke, krepi digitalizacijo in povečuje prilagodljivost mediacije, hkrati pa ohranja pravna jamstva.
Jakobčič se je osredotočil predvsem na gospodarske spore in na vprašanje, kaj bi obvezno prvo mediacijsko srečanje pomenilo za take spore. Najprej je poudaril, da gospodarstvo kot pojem obsega zelo različne gospodarske organizacije. Poudaril je mikro, mala in srednja podjetja (MSP), ki predstavljajo več kot
Mediacija – kje smo in kam gremo?
99 odstotkov vseh podjetij v Sloveniji in ustvarjajo približno dve tretjini delovnih mest. Na drugi strani pa so velike korporacije in koncerni – pomembni zaradi kapitalske moči, inovacijskih zmogljivosti in globalne povezanosti, vendar so hkrati pogosto izpostavljeni kompleksnim pravnim in organizacijskim izzivom. MSP imajo navadno preprostejšo strukturo, vendar so zaradi omejenih virov bolj ranljiva za spore, ki se nanašajo na lastništvo, partnerstva, zaposlene ali dobavitelje.
V Sloveniji je pojem gospodarski pravni spor (tudi gospodarski spor) natančno urejen v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP),[2] vendar je Jakobčič bolj poudaril praktični pomen gospodarskih sporov. V nadaljevanju se je osredotočil predvsem na MSP in poudaril, da organizacijska teorija MSP kaže, da so zanje značilne ploske (ravne) hierarhije, neposredno vodenje lastnika ter omejeni kadrovski in finančni viri. Ključni prednosti sta večja prožnost in hitrejše odločanje. Ključni izzivi pa so predvsem večja osebna vpletenost, možnost sporov med družinskimi člani, partnerji in zaposlenimi. Vodenje MSP zato zahteva kombinacijo klasičnih menedžerskih funkcij (načrtovanje, organiziranje, vodenje in kontrola) ter mehkih veščin: komunikacije, pogajanj in obvladovanja konfliktov.
Poudaril je tudi velik pomen pogodb pri upravljanju sporov, saj so v sodobnem poslovanju pogodbe temelj poslovnih razmerij. Ekonomisti, kot sta na primer Coase[3] in Williamson,[4] poudarjajo, da pogodbe zmanjšujejo transakcijske stroške in zagotavljajo predvidljivost. Toda vsaka pogodba je rezultat pogajanj, ki niso zgolj pravno-formalni, temveč tudi sociološki in ekonomski proces. Če pogajanja ne zajamejo vseh interesov, lahko pogodba postane vir sporov – pogosto zaradi nejasnih določil, različnih razlag ali spremenjenih okoliščin. Obvezno prvo srečanje bi za podjetja pomenilo znižanje stroškov in boljše upravljanje časa, kar je še posebej pomembno za MSP, pri katerih sodni postopki pogosto pomenijo likvidnostno tveganje. Prav tako bi omogočilo ohranitev poslovnih odnosov: v majhnih trgih, kot je slovenski, so poslovni partnerji pogosto hkrati konkurenti in sodelavci. Mediacija omogoča nadaljevanje sodelovanja po sporu. Po drugi strani pa bi ta dodatna faza za podjetja, ki želijo hitro sodno odločbo, sprva lahko delovala kot odlašanje. Ključna je tudi kakovost mediatorjev: če ni zagotovljena visoka strokovnost in razumevanje gospodarskega prava ter poslovnih praks, mediacija ne doseže cilja.
Pomemben je tudi kulturni vidik. Podjetja, vajena »zmagovalne« logike pogajanj, bi morala namreč sprejeti paradigmo sodelovanja. Gospodarstvo je motor razvoja, toda motor deluje gladko le, če so spori obvladovani. Obvezna mediacija bi podjetjem ponudila varovalko – priložnost, da spor rešijo hitreje, ceneje in z večjo možnostjo ohranitve sodelovanja. Če bo pravilno izvedena – z usposobljenimi mediatorji in ustrezno podporo – lahko postane strateška prednost slovenskega gospodarstva. Jakobčič je še poudaril, da tudi sodstvo spada med postopke mirnega reševanja sporov in da to poslanstvo sodišča prepogosto pozabljamo.
Po koncu okrogle mize je bilo z glasovanjem ugotovljeno, da med poslušalci prevladuje prepričanje, da mora biti vsaj prvo mediacijsko srečanje obvezno.
Popoldanski del konference je bil namenjen delavnicam, ki sta jih vodila dr. Srdjan Šimac in Giulio Zanolla.
Dr. Šimac je vodil delavnico »Zaupanje kot temelj uspešne mediacije: spretnosti, ki naredijo razliko«. Na delavnici je bilo večkrat poudarjeno, da brez zaupanja ni mogoče vzpostaviti odprte komunikacije, pripravljenosti na sodelovanje ali oblikovati trajnostnega dogovora. Udeleženci so raziskovali, kako ključno vlogo ima mediator pri ustvarjanju varnega prostora, v katerem se stranke počutijo slišane, spoštovane in pripravljene iskreno izraziti svoja stališča. Program je bil zasnovan interaktivno in je združeval kratke vsebinske uvode ter razprave. Poseben poudarek je bil na veščinah, ki jih mediator potrebuje, da pridobi in ohrani zaupanje tudi v okoliščinah, v katerih prevladujejo močna čustva in globoko zakoreninjena nesoglasja. Udeleženci so skozi analizo zahtevnih situacij spoznavali, kako je od subtilnih komunikacijskih spretnosti, dosledne nevtralnosti in empatičnega pristopa pogosto odvisno, ali bo prišlo do zastoja ali dogovora. V razpravi so poudarili tudi »majhne skrivnosti« uspešnih mediatorjev – drobne, toda pomembne sestavine njihove prakse, kot so način postavljanja vprašanj, skrbno uravnotežen stik z obema stranema ter občutek za pravo mero časa, ki ga posamezni postopki zahtevajo.
Delavnica je pritegnila tako izkušene mediatorke in mediatorje, ki so želeli poglobiti in reflektirati svojo prakso, kot tudi začetnike ter posameznike, ki se šele sprašujejo, ali bi mediacija lahko postala njihov poklic. V sklepnem delu je več udeležencev poudarilo, da so s pridobljenimi spoznanji bolje opremljeni za delo v situacijah, v katerih je zaupanje krhko, hkrati pa so se okrepila njihova zavedanja o lastni vlogi in odgovornosti v mediacijskem procesu. Delavnica je tako pripomogla k strokovni rasti udeležencev in hkrati pokazala, kako pomembno je, da mediatorji stalno negujejo in razvijajo sposobnost gradnje zaupanja – saj je prav to temelj vsake uspešne mediacije.
Giulio Zanolla je vodil delavnico Miselnost mediatorja (angl. Mediator’s mindset). Delavnica je obravnavala vprašanje, kako se mediatorji lahko učinkovi-
Mediacija – kje smo in kam gremo?
to odzovejo na nepričakovane izzive v postopku mediacije. Udeleženci so se ukvarjali z vprašanjem, kako ohraniti največjo učinkovitost tudi takrat, ko se pojavijo okoliščine, ki močno odstopajo od načrtovanega poteka in ustvarijo občutek, da se celoten postopek ruši.
Osrednji poudarek je bil na temeljih učinkovitega mediacijskega razmišljanja ter na načinih vodenja mediacije v zelo zahtevnih situacijah. Program je bil zasnovan kot interaktivna razprava, ki je vključevala analizo resničnih študij primerov, izmenjavo izkušenj in skupinsko refleksijo. Udeleženci so se tako seznanili z različnimi strategijami, ki presegajo zgolj obvladovanje tehnik za premagovanje zastojev. Posebej je bilo poudarjeno, da za uspeh v takih okoliščinah ni ključna le tehnična spretnost, temveč predvsem sposobnost mediatorja, da razume in uporabi temeljna načela mediacije kot orientacijske točke.
Udeleženci so raziskovali, kako lahko načela nevtralnosti, transparentnosti in aktivnega poslušanja služijo kot vodila pri navigaciji skozi nepričakovane preobrate, ki pogosto povzročijo napetosti ali celo ogrožajo nadaljevanje postopka. Delavnica je bila namenjena predvsem izkušenim mediatorkam in mediatorjem, ki so želeli poglobiti svojo prakso in se pripraviti na situacije, v katerih tradicionalne veščine morda ne zadoščajo. V sklepnem delu so udeleženci poudarili, da so pridobili nove vpoglede v to, kako ostati osredotočen, miren in učinkovit tudi ob nepričakovanih zapletih ter kako v takih trenutkih ohraniti prostor zaupanja in možnosti za dogovor. S tem je delavnica pomembno pripomogla k razvoju naprednih kompetenc, ki mediatorjem omogočajo, da se z večjo samozavestjo in prožnostjo spopadajo z nepredvidljivimi izzivi mediacije.
Zadnji del konference je bil namenjen vlogi odvetnikov v mediaciji in je zato potekal v duhu dinamične in mestoma hudomušne razprave, ki je sicer zelo strokovno razpravo popestrila ter tako poslušalcem ponudila zanimiv in energičen zaključek konference. Okroglo mizo Odvetniki in mediacija – priložnost ali izziv za poklic? je vodil izkušeni Janez Starman. Na njej so sodelovali tudi mag. Luka Vižintin, Blažo Nedić, LL.M, Petar Petrić in Andrej Razdrih. Mag. Vižintin se je vprašanja lotil sistematično in konceptualno razdelil odnos odvetnikov do mediacije na tri skupine. Prva skupina mediacijo zelo dobro pozna, je mediaciji naklonjena in si prizadeva, da bi spore strank reševala z mediacijo, kjer je to mogoče. Taki odvetniki so veliki zavezniki mirnega reševanja sporov. Drugo skupino sestavljajo odvetniki, ki so »nevtralni«. Mediacije ne poznajo dobro, toda prav tako niso njeni nasprotniki – so pa verjetno največja skupina, ki bi jo morali nagovoriti pri promociji mediacije. V tretji skupini so odvetniki, ki so proti mediaciji in jo morda vidijo celo kot grožnjo. Vižintin je svoje poglede ponazoril s primeri iz lastne prakse, pri čemer strogo sledi odvetniški etiki in poslanstvu poklica, ki je v jedru posvečen pomoči ljudem – česar si ne smemo dovoliti pozabiti. Nedić je delil bogate odvetniške in predvsem mediacijske izkušnje, tako mednarodne kot tudi iz Srbije. Poudaril je pomen postopkov mirnega reševanja sporov tudi v odvetniškem poklicu ter prihodnji razvoj stroke in vlogo mediacije v njej. Omenil je tudi pomen mednarodnega sodelovanja in izmenjave izkušenj kot prihodnje gonilo razvoja odvetniškega poklica in mediacij.
Petrić je predstavil svoje izkušnje na Hrvaškem in poudaril vlogo umetne inteligence (UI) pri razvoju tako odvetniškega kot tudi mediatorskega poklica. UI lahko prinese številne prednosti, toda tudi veliko izzivov. Velik del odvetniškega dela bo verjetno prevzela in olajšala UI, vendar bodo tako imenovane mehke veščine ostale v domeni odvetniškega poklica. Prav tukaj ima mediacija zelo pomembno vlogo, saj vključuje nabor veščin upravljanja konfliktov in komunikacije, ki jih UI ne bo mogla prevzeti.
Razdrih je delil svoje bogate izkušnje tako iz odvetništva kot tudi mediacije in poudaril izjemen pomen mediacije pri opravljanju odvetniškega poklica. Glede UI je poudaril črnogledi vidik, da bo UI prevzela toliko nalog odvetnikov, da bi to lahko ogrozilo sam poklic. Kljub temu je zaključil v svojem tradicionalnem, pozitivnem slogu in poudaril, da UI nekaterih veščin ne more prevzeti (tudi mediacijskih veščin), prav v tem pa vidi prihodnost odvetniškega poklica. UI naj olajša bolj suhoparna dela odvetniškega poklica, toda ohrani bolj dinamična, kot sta na primer upravljanje sporov in komunikacija.
Konferenca je bila dobro obiskana, saj so poslušalci prišli iz širše regije in iz različnih poklicnih okolij. Utrip konference se pogosto meri med odmori in pogostitvami in – sodeč po smehu ter živahnih razpravah – je bila konferenca DMS in HUM izredno uspešna. Združili smo strokovnost, prijetno druženje ter povezovanje in stkali nove vezi med mednarodno mediatorsko skupnostjo.
Hvaležnost gre tudi prostovoljcem DMS, ki so pomagali pri organizaciji, še zlasti študentom Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Fakulteta nam je omogočila uporabo prostorov in s tem vnovič dokazala, da aktivno podpira povezovanje stroke, izobraževanja in družbeno koristnih dejavnosti.
Avtorski sinopsisi
531
Drugi članki in prispevki UDK:
Jakobčič, Aleksander: Mediacija – kje smo in kam gremo?
Pravnik, Ljubljana 2025, let. 80 (142), št. 7-8
Ob devetnajsti obletnici Društva mediatorjev Slovenije je bila 23. septembra 2025 v Ljubljani v sodelovanju z Društvom mediatorjev Hrvaške organizirana konferenca Mediacija – kje smo in kam gremo? Dogodek je odprl prostor za razpravo o obveznem prvem mediacijskem srečanju, izzivih in priložnostih mediacije v gospodarskih sporih, vlogi odvetnikov ter vplivu novih tehnologij. Z delavnicama o zaupanju in miselnosti mediatorja je konferenca ponudila tudi praktične vpoglede, ki poudarjajo, da je prihodnost mediacije v regiji tesno povezana s strokovnostjo, zaupanjem in pripravljenostjo na spremembe. Konferenca je bila dobro obiskana, saj so prišli poslušalci iz širše regije in iz različnih poklicnih okolij. Organizatorji so združili strokovnost, prijetno druženje ter povezovanje in stkali nove vezi med mednarodno mediatorsko skupnostjo, posebna zahvala pa gre tudi prostovoljcem društva ter Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in njenim študentom za prostore in pomoč.
Ključne besede: mediacija, obvezno prvo srečanje, gospodarski spori, MSP, zaupanje, vloga odvetnikov, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.
Authors’ Synopses
532
Other Articles and Contributions UDC:
JAKOBČIČ, Aleksander: Where Are We and Where Are We Heading?
Pravnik, Ljubljana 2025, Vol. 80 (142), Nos. 7-8
On the occasion of the nineteenth anniversary of the Slovenian Association of Mediators, the conference Mediation – Where Are We and Where Are We Going? was held in Ljubljana on 23 September 2025, in cooperation with the Croatian Association of Mediators. The event provided a forum for the discussion of the mandatory initial mediation session, the challenges and opportunities of mediation in commercial disputes, the role of lawyers, and the implications of new technologies. Through workshops devoted to trust and the mediator’s mindset, the conference also offered practical perspectives, underscoring that the future of mediation in the region is closely linked to professionalism, trust, and a willingness to embrace change. The conference was well attended, bringing together participants from across the region and from diverse professional backgrounds. The organisers successfully combined academic expertise, collegial exchange, and networking, thereby fostering new ties within the international mediation community. Particular acknowledgement is due to the association’s volunteers, as well as to the Faculty of Law, University of Ljubljana, and its students for providing the venue and support.
Key words: mediation, mandatory initial session, commercial disputes, SMEs, trust, role of lawyers, Faculty of Law, University of Ljubljana.
[1] Zakonodajni odlok št. 28/2010, glej Posledice stroškov ob zavrnitvi mediacije.
[2] Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.
[3] Ronald Coase: The Nature of the Firm, v: Economica, letn. 16 (1937), št. 4, str. 386–405.
[4] Oliver Williamson: Transaction-Cost Economics: The Governance of Contractural Relations, v: Journal of Law and Economics, letn. 22 (1979), št. 2, str. 233–261.