Pred dvajsetimi leti sem izvedela odlično novico, da so kolegi mediatorji v Republiki Hrvaški ustanovili društvo mediatorjev - Hrvatska udruga za mirenje. To je bil tudi dober znak za nas in smo sledili temu primeru. Zato iskrene čestitke in pozdrave mediatorjev iz Slovenije. Še posebej čestitke veljajo za enega izmed ustanoviteljev, dr. Srđana Šimca. Srđan je eden najboljših mediatorjev v tujini in doma. Spomnim se tudi prvega predsednika HUM, kolega Blaževića, ki je kot predsednik Visokog trgovačkog suda odprl vrata mediaciji na sodišču. Bil je odličen mediator in trener.
Mediatorji iz Hrvaške in Slovenije smo vedno odlično sodelovali: imeli smo skupne treninge, konference, tudi obiskovali smo se. Podpisali smo izjavo o prijateljstvu in sodelovanju, izmenjali priznanja. Prijatelji smo že dve desetletji. Zato se vprašam, kako to, da tako krasno sodelujemo? Ali gre le za izjemne osebnosti predsednikov društev ali gre tudi za način sodelovanja in gre pravzaprav za idejo same mediacije?
Ravno zato idejo gre. Brez sodelovanja ni uspeha. Vsak primer iz mediacije nas uči, da ko imajo stranke skupne interese in želijo spor rešiti na miren način, ko ugotovimo ozadje spora in tiste interese, ki so za stranke najvažnejši, dogovor ni daleč.
Odločilni trenutek v mediaciji je, ko stranki ugotovita, da je šlo za določene nejasnosti, nerazumevanje ali celo nesporazum in se razumeta. Tedaj gre za empatijo.
Pogosto se sprašujemo, kaj lahko ponudimo našim ljudem, da bi tudi v teh časih bolje sodelovali in delali?
Če se pomagam s temami iz našega osnovnega izobraževanja za mediatorje, bi izbrala temi: čustvo sučutja in etika. Ali res moramo v tem času odpirati vprašanje empatije? Prepričana sem, da ja in to zelo pogosto. Definicija empatije je, da razumemo drugo osebo, takšno kot je, kako se počuti in da pri tem ne pademo v to čustvo. Treba je stopiti v "čevlje" drugega človeka. To bi moral znati že vsak otrok. Vprašujem se ali res? Na treningih za mediatorje imamo celo problem, da nekateri sodelujoči ne morejo igrati igre vlog, ker ne razumejo scenarija, ki se nanaša na neko stranko, ki razmišlja drugače kot oni sami. Gre za bolj globok problem: naši možgani so tako narejeni, da se tisti del, ki je odločilen za razvoj čustva sočutja, razvije zelo zgodaj in če se ne, je to pozneje težko nadomestljivo. Imamo lahko celo takšno strukturo človeka, ki nima empatije.
Naša naloga je, da predlagamo, da se otroci o empatiji učijo v šolah. Otroke je treba učiti tudi o drugih čustvih, o sporu in kako spore rešujemo. Če doma ne dobijo pravih podukov, naj jih dobijo v šolah. Nato je treba v vseh segmentih družbe ponuditi mediacije: v mestnih četrtih, na sodiščih, raznih poklicih, združenjih, bolnicah, državnih ustanovah... Postanimo družba z več empatije.
Druga tema je etika. Za katero etiko gre v mediacije. Dr. Tine Hribar, naš akademik, je v časopisu Delo 23. 9. 2023 objavil članek o etiki avtonomnega človeka pri odločanju o življenju in smrti. Pri tem piše: Odločilna je etika, ne religija ali pravo. Odločilno je spoštovanje "pravrednosti" človeškosti človeka.
Najlažje rečemo, da se mediatorji moramo držati osnovnih načel postopka mediacije. Vendar to ni dovolj. Mediator se mora držati etike.
Vsi vemo, kaj je dobro in pravično. Gre za univerzalno razglašene vrednote, mnoge so zapisane v normah. Vendar to ni mogoče vedno aplicirati v praksi, ker nimamo vedno sredstev za uresničitev. Nizozemski filozof Peter Sloterdijk je v deli: Kritika ciničnega uma, že 1983 leta napisal, da se cinizem v družbi pojavi, ker univerzalno priznanih vrednot ali norme ni mogoče uporabiti v praksi. Tedaj se pojavi cinična zavest, ko človek to ozavesti in sicer, da dela nekaj narobe, a vseeno to dela. Nastane seznanje o nemožnosti uresničitve neke vrednote. Pravniki se počutimo čudno, ko vidimo, da število tožb pada, ljudje pa ne verjamejo pravnikom, celo skušajo spore reševati s silo.
Naša dolžnost je, da s svojim delom v praksi, predvsem z edukacijo naših ljudi, pomagamo, da se vrednote širijo in postanemo civilizacija empatičnih ljudi, ki sodeluje tudi takrat, ko so v sporu. Spor je normalen del življenja. Pomembno je le, kako spore rešujemo.
Učenje o načinu reševanja sporov je naša naloga.