Objava ob mednarodnem dnevu mediacije 17. 10. 2024
V prispevku, ki je spisan kot posvetilo Mednarodnemu dnevu mediacije, bom v dveh delih predstavil enega izmed možnih odgovor na vprašanje »Zakaj mirno reševanje sporov?«. V prvem delu bom na kratko orisal nekatere vidike razumevanja konflikta, v drugem delu pa tri osnovne načine mirnega reševanja sporov (sodno reševanje sporov[1], mediacija in pogajanje).
Posamezniki, ki se tako ali drugače ukvarjamo s konflikti, pogosto poudarimo, da so konflikti neizbežen del človeške družbe. Pravo vprašanje tako ne more biti kako se jih izogibati, ampak kako jih uspešno upravljati. Posledice slabo upravljanih konfliktov so nam vsem znane in jih lahko dnevno spremljamo preko različnih medijev. Prav diplomatski konflikti so najbolj zahtevna oblika človeških konfliktov, ker praviloma vsebujejo večplastnost človeških družb. Posledično lahko slabo upravljanje diplomatskih konfliktov privede do katastrofalnih razsežnosti in uničenja (bellum omnium contra omnes). Človeška zgodovina je polna takšnih lekcij, ki pa, v kratkovidnosti sedanjosti, prepogosto ostanejo pozabljene. Kljub temu pa je mednarodna skupnost, po strahoviti izkušnji druge svetovne vojne, v Ustanovni listini Združenih narodov celotno VI. poglavje posvetila prav mirnemu reševanju sporov in to z dobrim razlogom.
Konflikti so predmet različnih znanstvenih proučevanj. Med najbolj znane raziskovalce na tem področju sodi Johan Galtung. Njegov obsežen doprinos razumevanja konfliktov lahko površno povzamemo tako: (1) konflikt je dinamičen proces, (2) ni vsak nesporazum tudi že konflikt, (3) konflikt ne pomeni nasilja lahko pa neprimerno upravljanje privede do tega, da se nasilje izrazi (Galtung, 1964; Galtung 1974, Galtung 1985, Galtung 2000). Zanimivi so tudi razni teoretični pristopi na primer klasična konfliktna teorija (Gumplowicz, Ward, Weber idr.) in moderna konfliktna teorija (Mills, Sharp idr.). Prav tako proučevanje filozofskih razprav o vojni in miru lahko privede do koristnih spoznanj. Zelo na grobo lahko opazimo dihotomijo med tistimi, ki vidijo vojno kot naravni in neizbežen del človeštva in tistimi, ki trdijo nasprotno.
Med prve je sodil na primer Bertrand Russel, eden mojih ljubših filozofov, ki pa ga moramo seveda brati v kontekstu časa in prostora njegovega ustvarjanja. Russel zatrdi, da za agresivnim dejanjem tiči človeški impulz in do (nasilnega) konflikta pride, ker se izrazi nasprotni impulz, tj. upor proti takšnemu agresivnemu dejanju. Prav tako naj bi bil impulz tisti, ki žene prizadevanje za mir, torej agresija ali mir nista posledici razuma, ampak 'samo' impulza (Russel 1955). Za filozofa kot je Russel je torej impulz neke vrste elan vital in naša odločitev je kateri impulz bomo negovali.[2] Na drugi strani pa je kopica mnenj filozofov in antropoloških dognanj, da tiči prav v sodelovanju in negovanju sobivanja ter miru, pot do napredka in razvoja sleherne družbe in s tem človeštva (na primer Mead 2002, Dennen in Falger 2012 idr.). Vso to akademsko in strokovno raziskovanje pa žal ne spremeni krute realnosti, da so nosilci trpljenja slabo upravljanih konfliktov prav ljudje bodisi v vojnah (na primer Wiesel 1958, Borowski 1967, Abraham 2006, Rifkind in Picco 2014 idr.) bodisi v medosebnih konfliktih vsakodnevnega življenja.
Čeprav veliko manjši v svojih družbenih razsežnostih, so tudi medosebni konflikti pogosto razlog za slabšo kakovost posameznikovega življenje ali neučinkovito upravljanje organizacij, družb ipd. Slabo upravljani konflikti prinesejo v življenje človeka stres, izgubo časa in zdravja, visoke stroške in lahko v skrajnosti tudi popolnoma prevzamejo smisel človekova življenja. S tem se praviloma mediatorji redno srečujemo in prav utrujenost ali naveličanost sta neredko vzroka za dano soglasje k začetku postopka mediacije. Posledično ne glede na razsežnost konflikta, od diplomatskih do medosebnih odnosov, je njegovo pravilno upravljanje ključno. Imamo srečo, da človeštvo pri upravljanju konfliktov vsa orodja in znanja že poseduje. Pri tem nam pomaga tudi pravo in sodno odločanje o pravnih sporih, ki sta kljub pomanjkljivostim še vedno neprimerljivo boljša kot reševanje konfliktov z nasiljem ter surovo močjo. V drugem delu prispevka bom zdaj pozornost posvetil prav (mirnemu) reševanju sporov.
Sodno reševanje sporov je, kot sem že omenil, boljša alternativa reševanju sporov z nasiljem. Temu najverjetneje noben razumen človek ne bo oporekal. Vsekakor pa ni, razen v nekaterih izjemah[3], najboljši pristop reševanju konfliktov v 21. stoletju. Pravno reševanje sporov ima nekatere pomanjkljivosti v naslavljanju konfliktov: (1) odločamo se na podlagi kriterijev prava, (2) ključni so različni standardi tako vsebinske presoje kot tudi procesni, (3) sodstvo je del državnega sistema (pogosto rigidno v svojem delovanju), (4) konflikt ne pripada več strankam, ampak je v rokah odvetnikov ter sodnika (5) konflikt je obravnavan v redukcionistični obliki (6) naslavljamo (razčiščujemo preteklost) ne prihodnosti itd.[4] Tako je sodno reševanje sporov vsekakor lahko eden izmed postopkov mirnega reševanja sporov že zaradi narave svojega delovanja, ki je posvečen preprečevanju nasilnega reševanja sporov. Ključno je predvsem, da takšen pristop k reševanju konfliktov zelo površinsko naslovi vse pereče probleme. Razni interesi, kontekst in dejavniki, ki skupaj tvorijo vsebino in naravo določenega konflikta, pogosto niso pravno relevantni in posledično jih sodno reševanje sporov ne naslovi. Tako da v resnici s sodnim reševanjem spora rešimo 'zgolj' njegove pravne razsežnosti.
Zaradi narave sojenja (kontradiktornosti, trajanje, proces in dokazovanje trditvenih podlag itd.) se konflikt pogosto zaostri. Tudi končna odločitev naslovi izključno pravne vidike konflikta. Zato postopek sojenja konceptualno praviloma ni umeščen med postopke mirnega reševanja sporov (skupaj z mediacijo, pogajanji ipd.). Seveda pa je sojenje boljša alternativa nasilnemu reševanju spora in kot takšno menim, da logično sodi med mirno reševanje sporov. Na drugi strani se pogosto uporablja besedna zveza alternativno reševanje sporov. Tu se ponovno poraja konceptualno vprašanje kaj je alternativa čemu? Ali sojenje mediaciji ali mediacija sojenju? Sam raje uporabljam delitve na postopke odločanja o sporu (angl. adjudicative, na primer sojenje, arbitraža) in postopke mirnega upravljanja sporov (angl. nonadjudicative, na primer mediacija, pogajanja ipd.). V nadaljevanju prispevka se izraz mirno reševanje sporov nanaša izključno na nonadjudicative postopke tj. postopke mirnega upravljanja sporov.
Torej imamo bogat svet (drugih) bolj učinkovitih postopkov mirnega reševanja, ki je zgodovinsko gledano nekakšno darilo diplomacije pravu in družbi. Izmed teh postopkov sta najbolj poznana postopka pogajanj in mediacije. Prav mediacija pridobiva vse bolj na veljavi v družbi. Za to obstajajo dobri in razumni razlogi: (1) postopek vodi strokovna in nevtralna oseba, (2) temelji na zaupnosti in soglasju strank, (3) konflikt je upravljan v smiselnih fazah, v katerih lahko mediator logično in vsebinsko naslovi različne razsežnosti konflikta (od upravljanja močnih čustev do iskanja skupnega interesa in končnega sporazuma), (4) postopek je usmerjen v prihodnost (in ne v razčiščevanje preteklih dejanj kot na primer v postopku sojenja), (5) ideje, na katerih temelji postopek mediacije, so civilizacijske ideje človeškosti (dialog, spoštovanje, solidarnost, odgovornost in sobivanje) itd. Vse to ne pomeni, da pravo ne igra vloge v postopkih mirnega reševanja sporov. Sam trdim prav nasprotno, da nekatere pravne norme, načela in standardi lahko zaživijo prav v postopkih mirnega reševanja sporov. Tudi v moji praksi se je že zgodilo, da smo v postopku mediacije prišli do soglasja, da je treba izvorno pogodbo preprosto spoštovati. Navsezadnje mora biti sporazum, ki ga dosežemo v postopku mediacije, zakonit in izvršljiv (tudi pravno).
Nekaj besed bi želel nameniti tudi pogajanjem, ker menim, da so pogosto v javnosti obravnavana pavšalno in poenostavljeno. Pogajanje je proces, ki je prisoten v človeških družbi odkar obstaja komunikacija. Je obsežno področje, ki terja obilico interdisciplinarnega razumevanje. Prav tako je nujno poudariti, da se dobri pogajalci kalijo leta in ne v nekajdnevnih tečajih, ker pogajanja niso samo Harvardska šola, taktike in BATNA, niso samo distributivna ali integrativna, ampak zahtevajo veliko več razumevanja, znanja in predvsem izkušenj. Samo vešč, izučen in izkušenj pogajalec bo znal svojo pogajalsko pozicijo in interese zastopati v prid obeh strank (tj. win-win izkupička in pogajalčevega presežka).
Želim poudariti tudi izredno pomembno vlogo (pogajalske) etike in razumevanja procesa pogajanj. Eden izmed glavnih razkorakov med teoretičnim in praktičnim obravnavanjem pogajanj je po mojem mnenju prav v razumevanju pogajalskih taktih. Drugače rečeno, teoretično poznavanje (trdih in mehkih) pogajalskih taktik je koristno in zanimivo, a vešči pogajalci se jih po mojih izkušnjah v praksi izogibajo. Mislim, da je temu tako, ker tudi pogajanja stremijo k prihodnosti in iskanju skupnih interesov vpletenih. Do željenega (dobrega) pogajalskega rezultata ne moremo priti z manipulacijo (pogosto posledica mehkih taktik) ali s silo (pogosto posledica trdih taktih). Tako je v osrčju dobrih pogajanj in mediacije (tudi) etika. Ni dobre in dolgoročne rešitve brez etično vodenega postopka ter etičnih akterjev in tu želim poudariti, da etika ni vedno samo nekakšen abstrakten pojem, ima tudi zelo konkretne posledice. Torej, tako kot je BATNA primarni vir pogajalčeve moči v procesu pogajanj, je etika lahko temelj za dolgoročno izvrševanje dogovora.
Mirno reševanje sporov (mediacija in pogajanja) tako omogoča med drugim tudi bolj tekoče delovanje organizacij (korporacij, javnih zavodov ipd.), ker pogosto naslovi pomembne interese v konfliktu in odpira nove možnosti sodelovanja in upravljanja. V pravu poznamo slavni rek ubi societas, ibi ius (kjer je družba, je pravo). Sam bi trdil, da velja tudi to: kjer je družba, so tudi konflikti. Posledično ima mirno reševanje sporov pomembno vlogo od globalne (diplomatske) ravni vse do ravni organizacij in medosebnih odnosov. Posledično pravilno upravljanje konfliktov omogoča poleg miru tudi napredek. Velja seveda tudi obratno, če se konflikta ne lotimo preudarno in razumno, lahko to privede to poslabšanja situacije.
ZAKLJUČEK
Že na podlagi empirije lahko zatrdim, da je prihodnost in razvoj človeške družbe odvisen tudi od tega kako upravljamo konflikte v naših odnosih in to na vseh ravneh družbe. To nujo po dobrem upravljanju konfliktov lahko preslikamo v strukture podjetij in korporacij, družinske odnose, organizacijo javnih zavodov, državnih institucij ipd. Posledice slabo upravljanih konfliktov imajo pogosto lastnost snežne kepe. Posledično jih moramo nasloviti dovolj zgodaj, še preden pride do poslabšanja konflikta ali celo do nasilja (spomnim na Galtungov cikel konflikta). Opozoriti moramo tudi na to, da lahko z izbiro neprimernega postopka glede na določeno situacijo, konfliktnost tudi stopnjujemo (Bartos in Wehr 2002, Sandole in Byrne 2008 idr.).
V Sloveniji imamo srečo, da je mediacija že dobro vpeta v naš prostor. Vpeta je zakonodajni ravni (ZARSS, ZLsRPS, ZMCGZ, 13. člen Družinskega zakonika itd.), v obliki sodišču pridružene mediacije, v obliki izvensodne mediacije (Mediacijski center MO NM, GZS itd.) in na splošno je vse bolj prepoznana v družbi. K temu je bistveno pripomoglo tudi delovanje Društva mediatorjev Slovenije, ki že 18 let skrbi za razvoj mediacije, prepoznavnost tega postopka, razvoj standardov na področju izobraževanja mediatorjev in kakovosti mediacij. DMS je edino društvo v javnem interesu na področju pravosodja in mirnega reševanja sporov in kot tako je pomembno tudi širše, v regiji, kar se odraža tudi na njegovem regionalnem in celo mednarodnem sodelovanju.
Zaključim lahko s trditvijo, da brez miru in mirnega sobivanja za človeštvo ne more biti napredka. Russel (1961) bi celo trdil, da brez miru ne more biti našega obstoja[5]. Verjamem, da je prav to kako upravljamo naše konflikte pot do boljše prihodnosti (ali celo do prihodnosti) naše družbe – postopki mirnega reševanja sporov so tu ključni. Marsikdo ob takšni tezi zatrdi, da je to idealistično gledanje. Sam se s tem ne strinjam in mislim prav nasprotno: to je izrazito realističen pogled na reševanje konfliktov. Prej bi si drznil trditi, da je idealistično predvsem razmišljanje, v katerem zatrjujemo, da lahko nasilje kadarkoli rezultira v dolgotrajen mir. Nasilje ne zahteva veliko truda in je v uspešnosti (zmage) odvisno predvsem od moči in naključij. Na drugi strani mirno reševanje sporov terja velik napor vseh vpletenih, a je tudi izkupiček veliko boljši. Od vsega naštetega pa je najtežje in najbolj naporno sanirati posledice nasilja tako na odnosih kot v družbi. Zato menim, da se razumen odgovor na vprašanje »Zakaj mirno reševanje sporov?« lahko glasi: ker je to edini učinkovit način, da konflikt ne preraste v nasilje, in da je rešitev, tako rešitev samega konflikta kot tudi zagotovilo za prihodnji mir.
VIRI:
Abraham, S.D. (2006). Peace is Possible: Converstions with Arab and Israeli Leaders from 1988 to the Present. New Yor: Newmarket Press.
Bartos O.J. in Wehr, Paul. (2002). Using Conflict Theory. Cambridge: Cambridge University Press.
Borowski, T. (1976). This Way fort he Gas, Ladies and Gentlemen. London: Penguin Books.
Denne, J. in Falger, V.S.E. (2012). Sociobiology and Conflict Evolutionary Perspectives on Competition, Cooperation, Violence and Warfare. Haag: Springer.
Galtung, J. (1964). ‘What is peace research?’ Journal of Peace Research, 1(1), 1–4.
Galtung, J. (1967). Theories of Peace: A Synthetic Approach to Peace Thinking. Oslo: International Peace Research Institute.
Galtung, J. (1969). Violence, Peace and Peace Research. Journal of Peace Research, 6(3), 167–191.
Galtung, J. (1985). Twenty five years of Peace Research: Ten Challenges and Some Responses. Journal of Peace Research, 22(2), 141–158.
Galtung, J. (2000). Conflict Transformation by Peaceful Means (The Transcend Method). New York.
Horowitz, I.L. (1957). Bertrand Russell on War and Peace.
Mead, M. (2002). Cooperation and Competition Among Primitive Peoples. New York: Taylor&Francis.
Rifkind, G. in Picco, G. (2014). The Fof of Peace: The human Face of Conflict Resolution. London: I.B. Tauris.
Russel, B. (1961). The Basic Writings of Bertrand Russel. London: Routledge.
Sandole, D., Byrne, S. in drugi. (2008). Handbook of Conflict Analysis and Resolution. New York: Routledge.
Wiesel, El. (1958). Night. London: Penguin Books.
[1] V tem prispevku štejem med mirne načine reševanja sporov tudi sodno reševanje sporov. Sodno reševanje sporov je v razmerju do možnosti nasilne zaostritve konflikta, še vedno mirni način rešitve spora.
[2] »Ne verjamem, da bo naš konec takšen. Želel bi, da ljudje za trenutek pozabijo na svoje prepire in pomislijo, da če si bodo dovolili preživeti, obstajajo vsi razlogi za takšno pričakovanje, da bodo zmagoslavja prihodnosti neizmerno presegla zmagoslavja preteklosti. Če se odločimo, je pred nami nenehen napredek v sreči, znanju in modrosti. Ali bomo raje izbrali smrt, ker ne moremo pozabiti svojih prepirov? Kot človek pozivam ljudi: spomnite se svoje človečnosti in pozabite na ostalo. Če to zmoreš, je pot odprta v nov raj; če ne moreš, te ne čaka nič drugega kot univerzalna smrt.« (I cannot believe that this is to be the end. I would have men forget their quarrels for a moment and reflect that, if they will allow themselves to survive, there is every reason to expect the triumphs of the future to exceed immeasurably the triumphs of the past. There lies before us, if we choose, continual progress in happiness, knowledge, and wisdom. Shall we, instead, choose death, because we cannot forget our quarrels? I appeal as a human being to humanbeings: remember your humanity, and forget the rest. If you can do so, the way lies open to a new paradise; if you cannot, nothing liesbefore you but universal death.) (Russel 1955).
[3] Na primer, ko je potrebna pravna (precedenčna) odločitev v določenem primeru. Tudi v primerih, ko je potrebno razjasniti trditvene podlage primera in na primer, ko potrebujemo na določenem družbenem področju sodno odločitev (v primeru kršitve pravic, kazniva dejanja) ipd.
[4] Na tej točki bi omenil, da so te lastnosti sodnega reševanja sporov lahko v določenih primerih tudi prednosti ter da v tem delu ne kritiziram sodstva ali sodnega reševanja sporov, ampak samo naslavljam načine reševanja sporov.
[5] »Ali bo človek izničil vojno, ali pa bo vojna izničila človeka. (Either man will abolish war, or war will abolish man)« (Russel 1961, stran 276).