Prispevek začenjam z omembo pomembne novice, da letos mineva 20 let, odkar se na Okrožnem sodišču v Ljubljani izvajajo mediacije kot sodišču pridružen program. To pomeni, da se mediacije izvajajo v zadevah, glede katerih že teče spor pred sodiščem. Strankam so mediacije tako omogočene in dosegljive v ključnih in akutnih fazah njihovih sporov, v spodbudo pa so zagotovo analize, ki kažejo, da so stranke tovrstno reševanje sporov zelo dobro sprejele in da se v več kot polovici primerov mediacije zaključijo uspešno – kar pomeni s sklenjeno poravnavo ali umikom tožbe. 

Po večini je zaslediti, da so glavne prednosti mediacije predvsem pomoč nevtralne tretje osebe (mediator), neformalnost postopka, zaupnost, hitrost, prilagodljivost, reševanje več odprtih vprašanj, nadzor in sodelovanje s strani strank in cenovno ugodnejši postopek. Sama bi temu dodala še mnogo več. Za začetek to, da sem prepričana, da bo mediacija v prihodnosti še dosegla sloves in iskanost na strani strank, ki ji pripada glede na kakovost in vse pozitivnosti, ki jih kot taka nudi. Verjamem, da se šele približuje vrhuncu prepoznavnosti in samoiniciativni uporabi le-te s strani sprtih strank. Morda potrebujemo nekaj več raziskav s tega področja, vsaj poglobljenih, ki bi ljudem postopek mediacije na prijazen, praktičen in razumljiv način še bolj približale.

Namen prispevka je na prvem mestu izraziti svojo naklonjenost mediaciji in hkrati spodbuditi naključne bralce k uvidu, kako izjemna in obče blagodejna je mediacija. V razmislek vsem, tudi tistim, ki mediacijo že poznajo in se z njo bolj ali manj aktivno v vsakdanjem življenju srečujejo, izpostavljam naslednje; mediacija je mnogo več kot zgolj mediacija. Ne glede na to, ali se posameznik, ki je v stiku z mediacijo, tega zaveda ali ne, je to dejstvo, ki navdušuje in se s časom tudi potrjuje. V postopku mediacije se dogaja mnogo več, dosega mnogo več in upravlja mnogo več vsega, kot si laiki ali strokovnjaki predstavljamo.

Mediacija je več kot zgolj skupek naučenih pravil, protokolov in poznavanje predpisov, mediacija je predvsem instrument, ki nam pri razreševanju sporov dovoljuje upoštevati človeka in vse, kar človek je. Mediacija je »prostor«, kjer se strokovna podpora vztrajno preliva z bolj subtilnimi dejstvi, za katera med postopki sojenja ni prostora niti priložnosti. Bistvo mediacije sama vidim v tem, da mediatorji s posedovanjem teh znanj lahko prispevamo še k bistveno bolj sproščenemu in prijetnemu ozračju ter dinamiki v prostoru; slednje deluje in se predvsem izraža na nezavedni ravni.

Nesnovna dejstva in znanja, ki jih danes na podlagi vseh dosedanjih znanstveno opredeljenih in sledljivih raziskavah že imamo, nam ponujajo nov, svež in predvsem širši pogled na delovanje človeka. Prav tako imamo načine in orodja, ki jih lahko v letu 2021 pri svojem delu in razmišljanju uporabljamo. To obenem pomeni tudi, da smo zagotovo lahko ponosni na napredek, ki se v vseh teh 20 letih delovanja v mediacijah izraža. Najnovejša znanstvena dognanja na področju nevroznanosti nam namreč ponujajo odličen vpogled v delovanje človeškega uma in posledično miselne naravnanosti, ki določa vse, kar ljudje smo. Določa naš način delovanja, način čustvovanja ter način upravljanja in reguliranja stresa. To je še posebej pomembno, glede na to, da se mediatorji in stranke srečujemo v okoliščinah, ki so zagotovo posledica tistih bolj neprijetnih in težjih trenutkov v življenju posameznika.

Mediatorji imamo tako danes na voljo bistveno več znanja in posledično večjo usposobljenost upravljanja s spori, stresom in čustvi, ki pa so intenzivni spremljevalci mediacijskih srečanj. Na drugi strani pa je pomembno poudariti, da imajo stranke vse močnejše zavedanje, da so vajeti in seveda posledično visoka stopnja odgovornosti v njihovih rokah. Mediacija namreč na pedistal odločanja, človečnosti, razumevanja, čutenja in kreative postavlja kar vse vpletene. Odličen mediator stranke v obsegu svojih kompetenc pri tem vodi in do nespornih mej spodbuja, stranke pa se ob tem zavedo pomembnosti dobljene izkušnje in zdrave moči samoodločanja, ki jo vsak človek v življenju zagotovo še kako potrebuje.

Mediacija (za razliko od sojenja) torej v ospredje postavlja naša čustva, ki so nesporno (v večini primerov) glavno gibalo mediacijskega procesa, slednji pa predvsem temelji na pogovarjanju, poslušanju in iskanju rešitev. Zavedanje čustev pri mediacijskem procesu je pomembno, saj so energija v gibanju. To zavedanje je enako pomembno kot, kaj nekdo naredi ali ne, kako se odzove ali ne, kako čuti ali ne, je pomembno, kako misli ali ne. Vse našteto je seveda kompleksno povezano, to pa še ne pomeni, da se vidno in/ali čuteno sinhrono in usklajeno izraža. Hkrati je ravno to tisto, kar predstavlja izziv in potencial, ki omogoča mediacijskemu procesu in vsem vpletenim iskanje optimalnih rešitev in dogovorov. Rekli bi lahko, da so izvrsten mediator (strokovnjak) na eni strani in voljni medianti (stranke v sporu) na drugi strani ključna kombinacija.

Verjetno bi se po večini strinjali, da so kljub »jasnim« definicijam čustva predvsem neotipljivo področje, ki jih v prvi vrsti nezavedno zaznavamo, zavestno pa tolmačimo, vrednotimo in jih upravljamo. Zavedati se torej moramo, da človek ni tako ali drugače nespremenljivo popisan papir, niti ljudje nismo zgolj predvidljiva dejstva. Mediacija se tega zaveda in to (kolikor se le da) upošteva.

Slednje sem ugotovila tudi v poglobljeni raziskavi na temo miselne naravnanosti mediatorja, in sicer, da miselna naravnanost mediatorja po njegovem mnenju vpliva na uspeh njegovega dela – to je uspešnost mediacij. V primeru poglobljene raziskave bi se najverjetneje izkazalo, da tudi miselna naravnanost mediantov vpliva na uspeh mediacij, pri tem pa ne smemo pozabiti, da miselna naravnanost enih in drugih vpliva drug na drugega.

Glede na to, da je komunikacija ključnega pomena, ko govorimo o mediaciji, moramo pri tem poudariti, da je pomembno upoštevati vse vidike komunikacije. Namreč, kar sporočamo in želimo sporočiti, se ne prenaša le skozi našo govorico telesa, naš ton glasu in izbor besed. Vse našteto je zgolj manjši, počasnejši in mnogokrat zmotljiv sistem medsebojne izmenjave vsebin. Sama poudarjam in izobražujem predvsem (o) pomembnosti nevidne, nezavedne ali energetske komunikacije, ki pa je predvsem veliko hitrejša, bolj neposredna in v primerjavi z drugimi načini spremljanja – sprejemanja in interpretacije informacij – nezmotljiva. To je tisto, ko rečemo, da nam nekdo »diši« ali ne, da nam je (ne vem, zakaj) nekdo prijeten ali ne, da se ob nekom počutimo bolj sproščeno, sprejeto in razumljeno kot pri nekom drugem; vse to brez »logične« ali nam jasne predstave in argumenta, zakaj je tako. Radi tudi rečemo, da preprosto zadeve »stečejo« ali pač ne. Slednje je morda lažje razumeti z izvrstnim primerom tovrstne izmenjave informacij dr. Brucea Liptona, ki pravi, da antilopi ni treba spraševati leva, ali je njen prijatelj.

Pri človeku gre namreč za procese, ki se odvijajo znotraj njega samega, med ljudmi in njihovim okoljem. Naša telesa, naše družbe in v našem primeru »mediacijsko« okolje tvorijo ekologijo zapletenih sistemov in podsistemov, ki medsebojno komunicirajo in medsebojno vplivajo.[1] To pomeni, da nekdo, ki doživi oziroma doživlja močna čustva (kar je pri sporih neizogibno), vstopi v neki prostor s pogosto zelo otipljivo energijo (poleg govorice telesa). Običajno se toliko bolje začuti energija in naklep druge osebe, če je le-ta jezna, žalostna ali zelo frustrirana. Miselna naravnanost in intenziteta čustev sta pri tem glavni »stikali«, s katerima se bomo morali nevede ali vede ukvarjati, jih upravljati in jih v najboljšem primeru – spreminjati. Slednje ostaja izziv, dosegljiv in rešljiv izziv, kar kaže statistika dobre prakse. Neopazne malenkosti največkrat povzročajo največje miselne premike, kar pa je pri takšnem delu, ko se srečujemo v težjih obdobjih in položajih življenj strank, še toliko več vredno.

Kot poklon dvajsetim letom mediacije pri nas naj še enkrat poudarim, da je mediacija nevede in nehote vrhunski mehanizem. To ni zgolj stvar birokratskih postopkov in napisanega, niti ni to le stvar pogajanj ali pa površinskega razumevanja narave konflikta ali spora. Mediacija med drugim niti ni zgolj prepoznavanje le najbolj osnovnih čustev, ampak je tudi stvar podzavestne, nezavedne komunikacije med vsemi udeleženci, ki pa je mnogo več, kot le tisto, kar lahko vidimo, opazimo ali jasno razberemo. Ne nazadnje in posredno mediacija spreminja miselno naravnanost vsem, ki tako ali drugače pridejo v stik z njo. Gre namreč za postopek, ki kot alternativa reševanju sporov po sodni poti na svojevrsten način ponuja v uporabo »ventile in varovalke«, ki jih sicer ne bi mogli doseči. Slednji pa so zagotovo najpomembnejše, ko govorimo o načinu reševanja sporov, ki prinaša blaginjo, pomiritev in zadostitev vsem vpletenim.

 

[1] O' Sullivan, Gerry. (2018). Mediator's Toolkit.