Kreativnost in pogosto tudi inovativnost igrata pomembno vlogo pri postopku mediacije, upravljanju konfliktov in managementu. Ključno pri negovanju kreativnosti, iskanja rešitev ali novih ideja je okolje, ki tolerira napake, ni pretirano hierarhično, zagotavlja psihološko varnost udeleženih in neguje predvsem odnose sodelovanja. Mediacije, bolj natančno faza pogajanj in iskanja rešitev, terjata od mediatorja poleg strokovnosti in drugih sposobnosti ter znanj tudi sposobnost kreativnega razmišljanja. Prav tako je dobro, še posebno v mediacijah, ki naslavljajo gospodarske spore, da mediator zagotovi okolje, ki je varno in odprto za delanje napak. Podobno je na primer poudaril sodnik Samuels QC v primeru E (A Child) (Mediation Privilege), Re [2020] EWHC 3379 (Fam), ko je rekel, da mora biti postopek mediacije takšen, da strankam zagotavlja možnost, da razmišljajo izven okvirjev.[1] Podobno nalogo pogosto deli tudi manager in v tem delu se nekatere veščine managemente dobro prekrivajo z veščinami, ki jih mora obvladati tudi mediator. Vseeno pa kreativnost ne pomeni nestrukturiranega 'divjega' razmišljanja in zato je pomembno biti tudi pri tem kritičen in previden.

Preizkušanje raznih idej in predlaganih rešitev terja disciplino in določeno strukturo. Strukturiran in organiziran proces omogoča vsem, ki sodelujejo, da se držijo zastavljenega cilja in ne izgubijo fokusa. Prav tako omogoča predvidljivost, ki udeležencem daje občutek varnosti, kar jim posledično omogoča, da lažje izražajo svoje ideje oziroma predloge rešitev. Na drugi strani mora biti mediator ali tudi manager v svojih procesih previden. Psihološka varnost in odprtost v procesu za delanje napak sta ključna, vendar tega ne smemo zamešati z toleriranjem nesposobnosti ali tudi neiskrenosti. Prav tako je pogoj za okolje, ki zagotavlja psihološko varnost, tudi iskrenost.

V postopku mediacije stranke pogosto razmišljajo o svojih pozicijah in interesih, kar posledično kroji tudi njihov odnos do nasprotne stranke, mediacije in mediatorja samega. Vseeno pa to še ne pomeni, da niso iskreni. Iskreni so lahko v svojem namenu iskanja rešitve spora skozi postopke mediacije in to je to kar je za nas v tem prispevku pomembno. Kljub temu, da lahko mediator zagotovi varen prostor iskanja in preizkušanja rešitev v kasnejšem poteku postopka, mora še vedno paziti na nerealne predloge in na komunikacijo, ki lahko zaide v napačno smer. Skratka, tudi kreativnost mora, da doseže svoj namen, imeti meje. Na drugi strani so napake in 'zgrešeni predlogi' pri iskanju rešitve ključni, saj mediatorju omogočajo, da spozna meje morebitnega sporazuma in celo prepozna reservation in target points strank, ki sta del pogajanj, kar pogosto omogoči mediatorju vsaj približno idejo, kako v določenem sporu izgleda ZOPA.[2] Prav tako je pomembna veščina mediatorja, kot tudi managerja, ki vodi določen projekt in podjetje, da sodelujoče usmeri v smer 'smiselnega' iskanja rešitev, in da omogoči okolje v katerem je popolno sprejemljivo reči ne.

Proces iskanje rešitev in testiranja idej je pravzaprav v veliki meri odvisen od mediatorjeve sposobnosti uravnoteževanja. Podobno kot v management je potrebno presoditi katere ideje so koristne in stranki približajo k rešitvi in katere ideje ali predlogi nimajo v določenem kontekstu prave vrednosti in lahko delujejo celo tako, da stranki oddalji od rešitve in jih demotivira. Tudi slabe ideje in predlogi so lahko zelo koristni v fazi formuliranja rešitve. Na primer, slab predlog lahko predrugačimo (refraiming) in tako vnesemo v pogajanja ali fazo oblikovanja rešitve novo idejo. Mediator mora poleg strokovnosti, nevtralnosti in drugih načel paziti tudi na to, da zagotovi strankam okolje, ki jim bo omogočalo doseči kar se da primerno rešitev zanju. V tem pomenu so vodstvene (managerske) veščine zelo pomembne. Na primer, zagotoviti okolje, ki zagotavlja psihološko varnost strankam, da izražata ideje in predloge, in ki je hkrati takšno, da omogoča odkrito kritiko brez, da bi ta bistveno vplivala na konfliktnost. Skratka, če sem stranka v mediaciji ali zaposleni v organizaciji, se moram počutiti dovolj varno, da bom izražal ideje in dajal predloge, hkrati pa morebitna kritika ne bo zatrla moje kreativnosti in povečala konfliktnost v skupini. Takšno okolje lahko vešč mediator ali manager (v našem primeru) zagotovi.

Mediacija je že v osnovi poleg mirnega, civiliziranega načina reševanja sporov tudi postopek, ki temelji na sodelovanju. Do sodelovalnega odnosa je težko priti v sporu in mediator je vsekakor pravi naslov, da to doseže. Vseeno po, ko mu ali ji, to uspe ni to odnos brez pasti. Pri sodelovanju je vseeno treba paziti na posamezno odgovornost. Prav tako mora kljub temu, da mediacija ni formalen postopek kjer obstaja jasna hierarhija in tej prirejene vloge (kot na primer na sodišču), mediator paziti, da ohrani 'vodstveno' vlogo nevtralne osebe, ki vodi stranki skozi strukturiran postopek in, ko je potrebno, uporabi določene veščine, ki pomagajo strankam, da dosežejo sporazum.

Mediacijo lahko pogledamo tudi iz drugega zornega kota, kot postopek namenjen iskanju rešitve. To seveda zahteva tudi kreativnost in pogostokrat 'out of the box' način razmišljanja, ki, poleg strokovnega vodstva mediatorja, strankam pomaga doseči optimalno rešitev. Faze mediacije so tudi zasnovane tako, da s pomočjo strokovnega mediatorja, stranki presežeta spor (iz psihološkega in pravnega vidika) in dosežeta stanje v katerem sta sposobni iskati rešitev (v fazi pogajanj). In prav iskanje rešitve, ki je specifična za določen spor in včasih tudi specifična prav za stranke, lahko poteka le v okolju, ki je varno in odprto za napake in 'zgrešene' predloge in kritike, okolje, ki je strukturirano in usmerjeno k konkretnemu problemu. To ni lahko doseči v praksi in tu se mnogokrat veščine mediatorja prepletajo z veščinami v managementu ozroma vodstvenimi veščinami. Poleg same organizacije (časovnice, dodelitve nalog itd.) je bistveno paziti tudi na odnose oziroma na kakovost okolja, ki ga manager ali mediator kroji.


[1] “Parties must be free to discuss candidly all options for settlement and ‘think the unthinkable’ without fearing that their words will be used against them in any subsequent litigation.”

[2] Zone of possible agreement.