Sprava in postopek sprave

RAZLIKA MED »SPRAVO« IN »POSTOPKOM SPRAVE«

mag. Gordana Ristin, mediatorka, podpredsednica Društva mediatorjev Slovenije in predsednica organizacijskega odbora

V Sloveniji je razprava o spravi stara vsaj toliko, kolikor obstaja naša država. Gre za pomembna vprašanja in dejanja iz polpretekle zgodovine, ki so pustili v ljudeh travme in se prenašajo iz generacije v generacijo.  Naša država in civilna družba sta marsikaj že naredili, tako da so opazne določene pozitivne spremembe v smeri sprave. Vendar so v naši družbi še opazne delitve na »naše in vaše«, ki povzročajo hude težave pri delovanju družbe, včasih celo države. Ko se nočemo ali ne znamo dogovoriti in sodelovati, tečemo »ven« in nosimo konflikt v rešitev »tujcem«, kar je vedno znak eskalacije konflikta. Energijo tako porabimo za napade in proti napade, nerešeni problemi pa se kopičijo.

Ko smo se v društvu pripravljali na to konferenco, smo člani upravnega odbora menili, da nimamo kakšnih težav v zvezi s spravo. Vendar je pogovor pokazal, da poznamo in imamo vsi prednike ali prijatelje, ki so bili prizadeti z dogajanji iz polpretekle zgodovine ali so sedaj prizadeti, ker se ne strinjajo z interpretacijo te zgodovine. Tako se povzročajo ali odpirajo konflikti, ki zagotavljajo novi krog trpljenja.

Prof. John Paul Lederach piše v svoji knjigi The Moral Imagination, kadar se dve osebi rokujeta, se sreča  300 let zgodovine vsake osebe. Vsak izmed nas je v svojem razvoju ponotranjil pomembna sporočila starša, ta pa svojega starša, dedek pa pradedkova sporočila. V tako dolgi in hudi delitvi, kot je v naši družbe, je vsak izmed nas znotraj »svojih 300 let« udeležen v tej razdvojenosti. Vendar nima vsak potrebe ali želje, da bi sodeloval v postopku sprave. Vendar tisti, ki bi to želeli, nimajo prostora in nepristranskih oseb, da jim to zaupajo. Tako ostane ta možnost neizrabljena oz. poteka med enako mislečimi in se ta bolečina poškodbe še povečuje in širi na družbenem nivoju.

V teoriji rekonciliacije so znani postopki v času pred koncem spopadov ali po prenehanju spopadov in zlasti med državami[1]. Po koncu spopadov in znotraj ene ali več držav, ko je šlo za hude spopade med državljani ali med posameznimi entitetami, pa so možne različne poti do sprave. Pomembno je, da obstoji nacionalni ali mednacionalni dogovor o tem, da je sprava potrebna. To se je v RS že zgodilo z zgodovinskim stavkom prof. dr. Franceta Bučarja, ki je v tedanji Skupščini dejal: »Državljanska vojna v Slovenije je končana!« in kar je bilo sprejeto z aklamacijo. Nato je nastalo obdobje, ko so bili doseženi določeni uspehi or. koraki za spravo [2]. Vsi deležniki v družbi soglašajo, da je potrebna sprava. Nismo pa dobili strukturiranega postopka, kako priti do sprave.

V Republiki Južni Afriki so se postopka sprave lotili takoj po koncu apartheida. Rane so bile sveže, žrtve in storilci znani in ni bilo treba iskati,  »kdo je kriv«. Država je sprejela predpis, da kdor izmed osumljenih, da so storili zločine proti pripadnikom druge rase in se je pripravljen pokesati in udeležiti postopka rekonciliacije, ne bo naprej preganjan. Tako so žrtve in svojci umrlih imele priložnost povedati, kaj so prestali, bili so slišani, sorojaki so jih podprli in osumljeni storilec jih je poslušal in se pokesal. To je potekalo pod vodstvom od države imenovanih posrednikov. Ti postopki so prinesli olajšanje tako žrtvi kot storilcu. V Kolumbiji so bili spopadi 50 let; postopek sprave poteka, da bi zagotovili ustavitev nasilja , delno pa gre za postopek rekonciliacija. Prva mirovna pogajanja so tekla pod vodstvom UN (Visoki komisariat za človekove pravice), nato od 2006 pod okriljem International Center for Transitional Justice in tretja faza pogajanj še poteka na Kubi. Zanimivo pa je, da je kolumbijska vlada v letu 2011 sprejela Uredbo o žrtvah in restituciji zemlje, po katerem vsem žrtvam (tudi zaradi državnih ravnanj) pripada odškodnina.  Vsak izmed evropskih narodov, kjer so bili medsebojni spopadi med drugo svetovno vojno, se je spravil ali »se spravlja« na svoj način (Nemci, Norvežani, Francozi, Italijani…).  Vsaka država in prebivalci morajo torej najti postopek sprave, ki je za njih najboljši. So neka temeljna načela, ki so značilna za vse postopke sprave; nekaj je posebnosti glede na razloge za spopade, socialne in kulturološke posebnosti in čas, ko postopek poteka.  V vseh primerih pa je cilj, da pride do preoblikovanja spora in do sprememb.

Kako naj poteka postopek sprave v Sloveniji?

V Sloveniji so bili poskusi, da bi posameznikom dali možnost, da povedo svoje trpljenje in ozdravijo svoje rane. Sedaj smo 71 let po koncu druge svetovne vojne. Nismo pa imeli strukturiranega postopka, ki bi načrtno potekal dalj časa. Menimo, da je za učinkovitost postopka sprave treba zagotoviti izpolnitev  določenih pogojev:

  • Posameznik, ki je prizadet zaradi neposrednih učinkov polpretekle zgodovine, mora imeti možnost, da o tem izpove na srečanjih, ki se imenujejo »Poslušanje«[3]. Vsak mora imeti možnost, da pove o svojih travmah; o dogodkih in o svojih čustvih – in to ne le enkrat.
  • Srečanja vodijo mediatorji, ki so nevtralne tretje osebe, ki so usposobljeni za take postope in si beležijo, kaj bi prizadeti rabili, da se njihove poškodbe čim prej zacelijo in kaj bo država lahko naredila, da se zgodi transformacija konflikta.
  • Po obdobju poslušanja in slišanja prizadetih, mediator uvede v postopek dialog.
  • Dialog je neposredna interakcija med osebami ali skupinami. Je tako vsebina kot način za dosego sprememb v konfliktu. Cilj je, da se z občutenjem sočutja vzpostavi razumevanje med prizadetimi. V tej fazi se prizadeti ne strinjajo in ne prepričujejo drug drugega, kdo ima prav, vendar se že slišijo.
  • Izmenjava mnenj in argumentacija pa je naslednja faza postopka sprave. V tej fazi prizadeti razumejo, da ima vsak deležnik svojo resnico, da pa ni postopek sprave namenjen iskanju »ene in edine« resnice. V tej fazi je namenjen razumevanju posameznikov in njihovih usod. Na podlagi sočutja pa sčasoma posamezniki dopustijo, da so tudi oni »drugi« trpeli in za to niso krivi; če pa so »krivi«, so po njihovih merilih in osebnem stanju, imeli njihove razloge, da so tako ravnali (kaj narobe). Ko prizadeti razumejo, da prizadeta oseba iz »druge« skupine ni nekaj delala naklepno in ker je zla (hudič), je možno sprijeti drugega kot človeka (ni več hudič). Prizadeti bi rabil, da se »druga stran« ali pravi storilec opraviči, ker je »kriva«; to je le malo verjetno, da bi se zgodilo v tem postopku, ker tudi druga stran to pričakuje od prve.   
  • Med postopkom sprave ne bo prišlo vedno do odpuščanja in zlasti ne takoj. Vendar če prizadeta oseba od sebe »odpusti« svoja negativna čustva (sovraštvo in maščevalnost) in razume druge, bo cilj postopa skoraj dosežen. Za cilj postopka sprave je dovolj, da pride do spremembe v sporu, da se prizadeti med seboj razumejo in sprejemajo – lahko pa tudi odpustijo tistim, ki so njim prizadeli travmo. To nujno pripelje do spremembe odnosov med ljudmi.

Kaj je naloga države?

Država lahko spodbudi postopek sprave. Sestanki lahko potekajo v prostorih občin, šol, kinodvoran…a po vsej državi. Mediatorji morajo biti strokovne osebe in sposobne nevtralno  voditi  postopek, ki so ustrezno plačani za  svoje delo. Za plačilo mediatorjev država rabi pravno podlago: Zakon o postopku sprave. To ni visok strošek. Mediator med postopkom ugotavljajo, kaj so želje prizadetih in to poroča centralnemu organu. To je lahko že obstoječi Sveta za ARS (alternativno reševanje sporov), ki že obstaja pri Ministrstvu za pravosodje. Gre za neodvisen organ strokovnjakov o mirnem reševanju sporov, ki že sedaj dajejo pobude in svetujejo Ministru za pravosodje. Lahko pa se tak Svet ustanovi pri Uradu Predsednika Republike ali pri Sodnem svetu. Predvsem morajo biti člani sveta apolitični in nevtralni. Kaj so možni predlogi, ki bi pospešili postopek sprave? Če se izkaže, da je določen dogodek zelo sporen za prizadete osebe, lahko Svet predlaga, da država z neodvisnimi strokovnjaki to razišče. V postopku sprave mediator ne išče resnice. Vendar se lahko pokaže, da je določena trditev (o na primer umoru) določene osebe tako pomembna, da je treba ugotoviti objektivno resnico. Najhuje je, da se z ugotavljanjem »resnice« ukvarjajo pristranski nestrokovnjaki, ki v tem vidijo še osebno korist. Lahko se pokaže, da prizadeti rabijo za spravo, da dobijo določeno odškodnino ali opravičilo. 

Tak organ (npr. Sveta za ARS) bi imel tudi nalogo predlagati Ministru, da prične podoben postopek, kadar gre za novejše spore med ljudmi v naši družbe: na primer pred spremembo zakonodaje, ki bi pomenila omejitev pravic ali podaljšanje delovne dobe (pravice iz zdravstvenega zavarovanja in pokojninska doba).  

Kdaj pride do želenih učinkov postopka sprave?

Kdaj nastopijo želeni rezultati tega postopka, je odvisno od števila prizadetih ljudi, njihov travm in odzivnosti ljudi na vabila mediatorjev. Država mora pred začetkom postopka poskrbeti za dobro obveščenost javnosti o tem postopku. Ti postopki niso hitri in učinki ne bodo vidni takoj. Včasih je v postopku opaziti korak nazaj (pokažejo se močna čustva), da bi nato proces potekal hitreje.

Najprej se »spravi« vsak sam. Vendar je pri nas v družbi prisoten konflikt, ki zadeva: osebno prizadetega, odnose med prizadetimi, strukturo v družbi in kulturni aspekt konflikta. Ko se bo pričela sprememba na osebnih nivojih in se bodo pričeli spreminjati odnosi med ljudmi, tedaj bo nujno prišlo do strukturalnih reform in kulturnih sprememb. Tedaj je sprememba nezadržna, konstruktivna in vsem vidna. To se bo kazalo tudi v boljšem sodelovanju med ljudmi in v lažjem reševanju naših problemov, saj je konflikt normalen del življenja. 

V Ljubljani, 25.9.2016

 

[1] Zakon o ratifikaciji Konvencije o spravi in arbitraži v okviru konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, UL RS, št. 20/94.

[2] Zakon o vojnih grobiščih (Ul. RS, št. 65/03); Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (Ul. RS, št. 55/2015).

[3] Angleško “hearing«