Vrste mediacij

Vrste mediacije glede na vrsto spora

Splošno pravilo je, da je mediacija možna v tistih vrstah sporov v katerih lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki oz. lahko sklenejo (sodno) poravnavo (tako določa tudi 1. In 2. odst. 2. člena ZMCGZ) Kdaj gre za dispozitivne pravice (stranke imajo sposobnost razpolagati s pravico) določa 1052., 1053. člen Obligacijskega zakonika. Kdaj je dovoljena sodna poravnava določa  3.odst. 3. člena in 4.odst. 306. Člena Zakona o pravdnem postopku.

Spodaj je predstavljeno nekaj vrst mediacij glede na vrsto spora.

Mediacija v gospodarskih sporih

Z mediacijo ohranjamo pozitivne odnose med zaposlenimi, ter s tem prispevamo k večji motiviranosti in učinkovitosti. V razmerju do poslovnih partnerjev pa ohranjamo pozitiven odnos in dobre poslovne vezi med organizacijami.

Prednost mediacije v gospodarskih sporih je zlasti v:

  • Nižji stroški, zmanjšanje obresti
  • Ohranitev in pridobitev dobrega odnosa z drugo stranjo
  • Dobro ime in ugled
  • Zaupnost postopka
  • Mediacijo v gospodarskih sporih se priporoča zlasti takrat ko:
  • Sta stranki v trajnem poslovnem odnosu in ga nameravata ohraniti
  • Hitra rešitev spora bo v korist obema strankama

Mediacija v družinskih sporih in premoženjskih sporih ob razpadu zakonske zveze ali zunaj zakonske življenjske skupnosti

Družinska mediacija je postopek, v katerem ena ali več nepristranskih oseb (mediator) pomaga udeležencem, da se dogovorijo o spornih vprašanjih, ki izvirajo iz osebnih ali premoženjskih razmerij (vzgoje, varstva in preživljanja otrok, osebnih stikov z otrokom, delitve skupnega premoženja zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev, preživljanja zakonca ali zunajzakonskega partnerja, izvrševanja starševske skrbi, ukrepov za varstvo ogroženih otrok in drugo), razmerij v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti oz. o ureditvi odnosov ob njunem prenehanju.

Za družinske mediacije je značilna večja čustvena prizadetost strank, kar narekuje mediatorju, da vzpostavlja komunikacijo med strankama.

Zaradi obveznosti in pravic, ki jih imata do partnerja do otrok, se bo njuno razmerje nadaljevalo tudi v prihodnje. Medsebojni spori glede delitve premoženja, vzgoje, varstva in preživljanja otrok ter osebnih stikov bodo lahko negativno vplivali na otroka. Z mediacijo stranki ne rešita zgolj pravnega spora, temveč tudi poskusita rešiti njun odnos, to pa je nujno, saj bodo tako lahko v prihodnosti laže sodelovali, kar bo zlasti v otrokovo korist.

Če je mediacija namenjena tudi reševanju vprašanj glede vzgoje, varstva in preživljanja otrok, pa je dobro, da s pravnikom kot mediator v paru sodeluje tudi strokovnjak s področja socialnega dela in psihologije.

Mediacija v civilnih sporih

To so vsi spori iz civilnopravnih razmerij. Zlasti pa:

  • Odškodninske zadeve v katerih je tožba naperjena proti zavarovalnici ali pa zavarovalnici in povzročitelju škode;
  • Odškodninski spori med fizičnimi osebami;
  • Odškodninski spori za poškodbe pri delu, kadar je tožba naperjena proti delodajalcu;
  • Spori o obsegu in deležu na skupnem premoženju zakoncev;
  • Spori zaradi motenja posesti;
  • Spori zaradi varstva lastninske ali drugih stvarnih pravic;
  • Dednopravni spor;
  • Potrošniški spori in drugi.

Mediacija med storilcem in žrtvijo kaznivega dejanja

Mediacija med žrtvami in storilci je eden od aspektov obnavljalne pravičnosti. Gre za proces, ki daje žrtvam kriminalnih dejanj možnost srečanja s storilcem v varnem in strukturiranem okolju, ki ima v zakupu storilčevo odgovornost. Ob usposobljenem mediatorju žrtev da vedeti, kako je kriminalno dejanje vplivalo nanjo, dobi odgovore na vprašanja in je neposredno povabljena h graditvi obnovitvenega načrta za storilca, ki je odgovoren za povzročeno izgubo ali povzročeno škodo. Nekatere mediacije med žrtvami in storilci mnogi imenujejo tudi srečanje med žrtvijo in storilcem, pomiritev med žrtvijo in storilcem ali zgolj posvetovanje med žrtvijo in storilcem. Drugače rečeno, ni predmet mediacije to, da je nekdo kriv ali nedolžen. Mediacija med žrtvami in storilci je najprej vodena dialoško, s poudarkom na žrtvinem ozdravljenju, storilčevi odgovornosti in obnovitvi škode.

Medkulturna in interetnična mediacija

Meddržavna mediacija

Stalno meddržavno sodišče je v eni prvih pravd (1924) opredelilo mednarodni spor kot »nestrinjanje o pravnih ali dejanskih vprašanjih ali pa konflikt pravnih pogledov ali interesov med strankami« (glej: sodba v zadevi Mavrommatis). Sodobno mednarodno pravo prepoveduje uporabo sile kot sredstva za reševanje sporov in vsebuje komplementarno obveznost, in sicer načelo mirnega reševanja sporov. Ustanovna listina OZN določa v 3.odst. 2. člena, da morajo vse države članice reševati svoje mednarodne spore z mirnimi sredstvi in na tak način, da ne ogrožajo mednarodnega miru in varnosti ter pravičnosti. Tudi deklaracija načel mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami našteva ista sredstva za mirno reševanje sporov kot Ustanovna listina OZN. Omenjeni akti so tudi pravna podlaga, ki dopušča mediacijo kot eno izmed načinov mirnega reševanja mednarodnih sporov. Da pa bi sprti subjekti mednarodnega prava mogli reševati spor z mediacijo, pa morajo najprej skleniti sporazum.

Mediacija v upravnopravnih zadevah

 

Vrste mediacije glede na aktivnost mediatorja

Mediatorji se med seboj razlikujejo glede na stopnjo aktivnosti s katero se vključujejo v reševanje spora. Nekateri se omejujejo na pasivno poslušanje dialoga med strankami in intervenirajo le v primeru, kadar se njihove strasti preveč razplamtijo. Drugi spet zagovarjajo aktivno vlogo, ki vključuje postavljanje neugodnih vprašanj, »brainstorming« na ločenih srečanjih, predlaganje opcij sporazumne rešitve spora in izdelovanje osnutka končnega sporazuma.

 

V mediaciji lahko rešujemo le predmet spora. Če se stranke strinjajo pa mediatorji uporabljajo drugačen pristop. Ne omejuje se le na pravna vprašanja in zahtevke, ampak skuša identificirati ter raziskati potrebe in interese strank, ki se skrivajo za suhoparno tožbeno naracijo. Prav tako skušajo odkriti okoliščine čustvene narave na strani strank in njihove osebne probleme, ki ovirajo mirno rešitev spora, čeprav so te s pravnega vidika nepomembne.

Facilitativna mediacija

Facilitativni mediatorji tako le pomagajo strankam v procesu mediacije, na primer z aktivnim poslušanjem, ponavljanjem izjav strank na način, da nevtralizirajo prizvok sovražnosti v izjavah stranke, ali z nakazovanjem skritih priložnosti za kreativni sporazum. Tudi facilitativni mediatorji se sicer ne morejo izogniti vprašanju pričakovanega uspeha stranke v samem postopku, vendar pa facilitativni mediator ne bo strankam nikoli predočil, da so argumenti šibki. Raje jo bo napeljal k temu, da bo sama pretehtala vidik zadeve, ki ga je morda prezrla in tako sama skušala dojeti, kako bi zadevo presodilo sodišče. Tehnika objektivizacije se tu ne uporablja.

Evaluativna mediacija

Evaluativni mediatorji sodelujejo v pogajalskem procesu tako, da se osredotočijo tudi na tehniko objektivizacije - strankam ponudijo primere iz sodne prakse.

Transformativna

Pri tranformativni mediaciji ne razrešujemo samo konflikta, ampak gradimo na medsebojnem odnosu sprtih strank. Potem ko se izboljšajo medsebojni odnosi med strankami, se tudi pogovori o reševanju spora lažje nadaljujejo.

 

Vrste mediacije glede na kraj kjer se odvija

Sodišču pridružena mediacija

Gre za mediacijo med »sprtima« strankama v fazi, ko ena od njiju – tožnik že vloži tožbo na pristojno sodišče – stranki sta že v sodnem postopku. V tem primeru se ob izrecnem soglasju strank zagotovi mediator, ki jima bo pomagal pri iskanju dogovora. Mediator je lahko sodnik, vendar ne tisti, ki je nastopal v rednem postopku. Ob zaključku bosta stranki sklenili dogovor pred sodiščem – sodno poravnavo, ki je pravnomočen izvršilni naslov. V primeru, da sodišču pridružena mediacija ni uspešna – se ne zaključi s sodno poravnavo – se sodni postopek nadaljuje in sicer v tisti fazi, v kateri je bila pred odločitvijo strank za postopek mediacije. Mediator, ki je sodeloval v mediaciji, ne more nastopati kot sodnik v tej zadevi, v sodnem postopku.

Mediacija pred vložitvijo tožbe

Od sodne mediacije se loči po tem, da se ne zaključi v obliki sodne poravnave temveč s poravnavo, ki ima sam po sebi obligacijsko pravno naravo. Vendar se priporoča tako sklenjeno poravnavo zapisati v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov.

Nekatere podvrste zunaj sodne mediacije:

Šolska mediacija

Šolsko mediacijo izvajajo strokovni delavci na šoli (učitelji, profesorji, šolski svetovalni delavci), ki so se usposobili za šolskega mediatorja. Mediacija v šoli lahko poteka med: učenci in dijaki, med starši in učitelji, med učitelji, med vodstvom šole in profesorji, med delavcem šole in zunanjo osebo, itd.

Mediacija v predkazenskem postopku

Zakon o kazenskem postopku U.l. RS št. 32/2007 in dalje (v nadaljevanju ZKP) določa v 161.a členu, da sme državni tožilec ovadbo ali obtožni predlog za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, in zaradi posebnih okoliščin, tudi za kazniva dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena, posebno hude telesne poškodbe po četrtem odstavku 135. člena, velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena, zatajitve po četrtem odstavku 215. člena in poškodovanja tuje stvari po drugem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika; če je ovadba podana zoper mladoletnika, pa tudi za druga kazniva dejanja, za katera je v Kazenskem zakoniku predpisana kazen zapora do petih let, odstopiti v postopek poravnavanja. Pri tem upošteva vrsto in naravo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, osebnost storilca, njegovo predkaznovanost za istovrstna ali druga kazniva dejanja, kot tudi stopnjo njegove kazenske odgovornosti. Poravnavanje vodi poravnalec, ki je zadevo dolžan prevzeti v postopek. Poravnavanje se sme izvajati le s pristankom osumljenca in oškodovanca. Poravnalec je pri svojem delu neodvisen. Poravnalec si mora prizadevati, da je vsebina sporazuma v sorazmerju s težo in posledicami dejanj. Ko prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, državni tožilec ovadbo zavrže. Poravnalec je državnega tožilca dolžan obvestiti tudi o neuspelem poravnavanju ter razlogih za to. Rok za izpolnitev sporazuma ne sme biti daljši od treh mesecev. Zakonsko besedilo sicer ne uporablja termina »mediacija« ampak postopek poravnavanja v kazenskih zadevah. Način, postopek ter ostala pravila o poravnavanju v kazenskih zadevah, so opredeljena v Pravilniku o poravnavanju v kazenskih zadevah Ur.l. RS, št. 114/2004. Cilj poravnavanja je sklenitev sporazuma, ki vsebuje določeno moralno ali materialno zadoščenje oškodovanca zaradi storjenega dejanja osumljenca in je dosežen v postopku poravnavanja. Postopek poravnavanja in vsebina sporazuma sta zaupne narave, če je to potrebno za varstvo tajnosti, za katero zakon tako določa, varstvo javnega reda, morale, varstvo osebnega in družinskega življenja osumljenca oziroma oškodovanca, koristi mladoletnega osumljenca oziroma oškodovanca ali če bi po mnenju poravnalca javnost škodovala interesom pravičnosti.

Mediacija v lokalnih skupnostih

Vloga mediacije v spornih razmerjih znotraj lokalne skupnosti je pomembna, ker poleg razreševanja spornih situacij v prvi vrsti oživlja komunikacijo med posamezniki in skupinami v skupnosti, spodbuja družabnost, odpira prostor interakciji in soočanju med posamezniki in skupinami, ki sestavljajo lokalno skupnost. Konflikti, ki se porajajo znotraj krajevnih skupnosti, mestnih četrti ali regij, vse prepogosto vodijo v prekinitev komunikacije, v nekaterih primerih prerastejo celo v različne oblike nasilja. Oboje hromi življenje in delo lokalne skupnosti, sploh glede na dejstvo, da so člani »prisiljeni« sobivati skupaj.

Mediacija pri gospodarskih zbornicah in drugih združenjih

Med zbornicami v Republiki Sloveniji, ki trenutno že ponujajo mediacije kot alternativni način reševanja sporov med svojimi člani ali med člani in tretjimi, lahko izpostavimo Gospodarsko zbornico Slovenije in  Slovensko zavarovalno združenje. Mediacija pa je v pripravi pri Obrtni zbornici Slovenije, pri sindikatih za vse vrste delovnih sporov.