DomovO mediacijiKdaj na mediacijo

Kdaj na mediacijo

Spori so del življenja. Vse polno jih je in pogosto prepoznamo spore in stranke, ki bi bili "idelani" za mediacijo, in vendar je zelo verjetno, da, če ne obstaja tožba na sodušču, do mediacije ne bo prišlo. Stranke spora bodo ostale brez življenjeske priložnosti, da uredijo svoj problem, ali celo izboljšajo odnose. V mnogih pravnih pravilih, pogodbah, aktih in dekleracijah mednarodne skupnosti je zapisano, da je treba spore reševati mirno in z dogovorom.

Entuziasti so prepričani, da skorajda ne obstaja zadeva, ki je ne bi veljalo poskusiti rešiti s katero od metod ARS (alternativno reševanje sporov), zlasti z mediacijo kot najpogostejšo obliko tovrstnega reševanja sporov. Takšen optimizem je najbrž pretiran, resnega razmisleka pa je vredno njihovo opozorilo, ko svarijo pred ustaljenimi predstavami o (ne)primernosti zadev za mediacijo. mednje na primer spada aprioristično prepričanje o nesmiselnosti mediacije, kadar z njo sprva ne soglašajo vse stranke.

Primeri uspešnih poskusov mediacije, utemeljujejo nasproten sklep. Posredovanje tretje, nevtralne osebe lahko tako močno vpliva na do mediacije skeptične stranke, da se začetna sovražnost proti njihovi volji sprevrže v navdušenje.

Najpogostejši vzgibi odločitve za mediacijo

  • pripravljenost strank in odvetnikov za pogajanje,
  • hitrost postopka,
  • nadzor nad postopkom in rešitvijo,
  • z mediacijo dosežena rešitev je prilagojena konkretnemu sporu,
  • pravni okvir ne reši težave dokončno,
  • finančno ugodna rešitev,
  • postopek je usmerjen v prihodnost, ne v preteklost,
  • skupen prihodnji interes,
  • utrujenost zaradi (sodnega) postopka,
  • ohranitev odnosa, ali previdno končanje dolgotrajnega odnosa,
  • več postopkov ali sporov med istimi strankami,
  • interes za zaupen postopek,
  • nujna prožna rešitev,
  • dolgotrajna rešitev, ki jo bosta stranki spoštovali.

Najpogostejši vzgibi odločitve proti mediaciji

  • pomanjkanje vsakršnega pogajalskega prostora,
  • konflikt se je preveč stopnjeval,
  • prejšna mediacija ni bila uspešna,
  • preveliko neravnotežje moči,
  • vsaj ena stranka ne more braniti svojih interesov,
  • strankino kulturno okolje ni naklonjeno mediaciji,
  • spor je mogoče rešiti le v sodnem postopku,
  • stranka želi zavlačevati sodni postopek,
  • motiv za dano soglasje je ugajanje napotitelju,
  • zaznavanje mediacije kot znamenje šibkosti,
  • popolna nezmožnost ene od strank zaupati drugi, da bo spoštovala dogovor,
  • čustvena potreba ene od strank, da bi prizadela drugo, ali ji škodovala.