O mediaciji

Mediacija je strukturiran način reševanja spora s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja), ki s svojim delovanjem strankam pomaga doseči sporazum, ki spor razrešuje in na novo ureja medsebojne pravice in obveznosti, zlasti z vidika prihodnjega sodelovanja. Takšna definicija mediacije je v bistvu le generičen pojem, ki se izraža v zelo različnih oblikah.

Bistvene, na prvi pogled vidne značilnosti mediacije so:

  • spor se skuša rešiti v strukturiranem postopku,
  • sodelovanje nevtralne tretje osebe,
  • mediator ne sprejema zavezujoče odločitve,
  • sporazumna rešitev, usmerjena v prihodnost,
  • zaupnost.

Bogata paleta metod reševanja sporov nam v eni skrajnosti ponuja polno avtonomijo strank (npr. v pogajanjih), ko stranke same odločajo, ali in kako bodo reševale spor. Na nasprotni strani palete pa je metoda, kjer stranke povsem izgubijo nadzor nad svojim sporom. Gre za primer sodne presoje s strani državnega sodišča. To je postopek, v katerem stranke ne morejo niti izbirati tretje osebe, ki bo sprejela odločitev o njihove sporu, niti ne morejo brez posledic za rešitev spora zavrniti sodelovanja v sodnem postopku, prav tako pa se ne morejo izogniti spoštovanju oziroma izvršitvi sodne odločbe.

Med tema skrajnostima je področje relativne avtonomnosti strank v mediaciji.